Novice Svet24

V primerjavi s sodobno svilo, ki jo pridobivajo iz kokonov sviloprejke, jo Chiara Vigo pridobiva iz velikih leščurjev. Legenda pravi, da je Bog naročil Mojzesu, da na prvi oltar položi tkanino iz ravno takšne svile, tako imenovane morske svile, ki naj bi v Egiptu, Grčiji in Rimu veljala za najbolj fino znano tkanino. Če je namreč pravilno obdelana s sokom limon in začimbami, sije zlato, ko je izpostavljena sončni svetlobi. Je neverjetno lahka – menda celo tako zelo, da se je med nošenjem sploh ne čuti. Bila naj bi tanka kot pajkova mreža in odporna na vodo, kisline in alkohol.

Twitter

Od 300 do 400 potopov

Vigova vsako pomlad zbira surove materiale, ki jih potrebuje za sukanje morske svile. Vsako jutro se odpravi potapljat, da zbere strjeno tekočino velikih leščurjev – morskih školjk, ki jih je v Sloveniji prepovedano nabirati, saj so zavarovana vrsta. S posebno tehniko pridobi strnjeno tekočino iz školjke, ne da bi jo pokončala. Po 300 do 400 potopih dobi približno 200 gramov potrebnega materiala, potem pa lahko začne sukati.

Twitter

Bila naj bi tanka kot pajkova mreža in odporna na vodo, kislino in alkohol. 

Starodavna tradicija

Material sprva namoči v mešanico osmih različnih vrst morskega plevela. Ko se posuši, ga počeše z volneno krtačo, nato pa stke skupaj drobne niti z vretenom iz oleandra, da nastane pozlačena nit. Prejo suka večkrat, da jo okrepi, da jo lahko nato na statvah vtke v tkanino, ki zdrži na tisoče let in ki je odporna tako na molje kot na ogenj. Kot pravi Vigova, umetnost sukanja morske svile izvira z Bližnjega vzhoda. V drugi polovici prvega stoletja naj bi jo v Sant'Antioco prinesla princesa Berenice, pravnukinja Heroda velikega. »Svilo posredno omenja tudi Biblija,« je dejala Vigova. »Kaj mislite, da je nosil kralj Salomon, ko se je ves svetleč pojavil med ljudmi? Oblačila iz morske svile, sicer rjave barve, ki pa so na sončni svetlobi sijala, kot da so iz zlata.«

Prava redkost

Vigova, ena zadnjih umetnic, ki še pozna skrivnosti sukanja morske svile, se sukanja loteva delno tudi zaradi verskih prepričanj. Dvakrat na dan moli v jami na otoku. »Spoštovati moraš kraj, v katerem živiš,« je dejala. »Tu smo samo začasno, ti kraji pa bodo ostali. Morje ima svojo dušo in za del tega potrebujemo dovoljenje. Molim za vse, kar je bilo in kar še bo.«

Njena dela so razstavljena v muzejih v Rimu, Londonu, New Yorku in Parizu.

Za pomoči potrebne

Njena dela so razstavljena v muzejih v Rimu, Londonu, New Yorku in Parizu, v obliki protokolarnih daril pa so razveseljevala predsednike in papeže. Čeprav je posamičen kos vreden več sto tisoč evrov, za svoje izdelke ne zahteva denarja. Svila je zanjo morska duša, ki je sveta. Tkanina naj bi prinašala srečo in plodnost, zato jo daje zastonj tistim, ki jo prosijo za pomoč. »Nekoč so jo nosili vladarji, danes mlade ženske in mladoporočenci. Sukam jo za pomoči potrebne,« je povedala. Umirajoče umetnosti jo je naučila babica, nihče pa z morsko svilo ni služil, čeprav so se z njo ukvarjali več stoletij. Z možem živita od pokojnin in prostovoljnih prispevkov, v dobro človeštva pa bo veščine sukanja prenesla na svojo hčerko.