Novice Svet24

Naš svet naj bi pred 12.800 leti pretresla kataklizma, v kateri so izginile številne vrste, skoraj tudi človek, piše Graham Hancock. Tako je bila izbrisana celotna epizoda v človeški zgodovini – poglavje ne o lovcih in nabiralcih, temveč o napredni tehnologiji. Ostanki civilizacije so se prebijali skozi življenje pod vodstvom posameznikov, ki so poznali skrivnosti pretekle dobe. Njihovim primitivnim sodobnikom so se zdeli prežeti z magično močjo, nam pa so, tako Hancock, pustili sporočilo – ne metaforično, ampak povsem neposredno. Kar se je zgodilo, se lahko ponovi; kar je uničilo njihov svet, lahko uniči tudi našega.

Wikipedia

»Ne moremo reči, da nismo bili opozorjeni, samo prisluhniti moramo.« - Graham Hancock, pisec in novinar

Pozno, morda prepozno

Vendar pa teh opozoril nihče ni jemal resno, piše Hancock. Danes, ko premoremo znanstvene dokaze, da jih lahko dešifriramo, pa je skoraj že prepozno. Hancock napoveduje, da bo v naslednjih 20 letih Zemljo prizadela katastrofa, tisočkrat hujša od hkratne detonacije vseh jedrskih orožij na planetu – trk z ostankom kometa, dovolj velikim, da bi naredil konec življenju, kot ga poznamo.

Zvezda z dolgim, širokim repom

Hancock se z grozljivo napovedjo vrne v preteklost – v burno dobo med 10.800 pr. n. š. in 9.600 pr. n. š., ki so jo zaznamovale nenavadne spremembe v podnebju planeta. A nobena bolj kot nenaden padec ledenikov, ki so vso svojo vodo sprostili v oceane in sprožili cunami, ki je pustošil čez celine. Številna plemena ameriških domorodcev so zgodbo o dogodkih posredovala svojim potomcem. Ljudstvo Brule iz Južne Dakote v Združenih državah Amerike tako pripoveduje o ognjenem sunku, ki je pretresel svet in ga odel v plamene. Po uničenju so prišle poplave, za njimi potres. Le še nekaj vršacev naj bi ostalo nad morsko gladino. A kot pravi Hancock, to ni osamljen mit. Podobne premorejo plemena iz Kanade, Arizone, Aljaske in Kalifornije. A ljudstvo Ojibwa iz travnatih območij Kanade je tisto, katerega zgodba se danes zdi najbolj kredibilna, domala znanstvena. Ti pomnijo »dolgorepo vzpenjajočo se nebesno zvezdo«, ki je preletela pokrajino, pri tem pa sejala ogenj in tako spremenila svet. Preživetje je bilo še težje, mraz se je še bolj zažiral v kosti. To naj bi bila, tako pripovedujejo, zgolj uvertura v apokalipso. Njihova črna napoved govori o zvezdi z dolgim, širokim repom, ki bo nekoč uničila svet.

Povodenj biblijskih razsežnosti

Znanstveniki so šele v 20. stoletju začeli dopuščati možnost, da starodavni ameriški miti temeljijo na resničnih dogodkih. Eden prvih je bil ameriški geolog J. Harlen Bretz, ki je med preiskovanjem ideje prazgodovinske poplave odkril na stotine ogromnih balvanov, ki niso spadali v krajino zvezne države Washington. Naletel je tudi na ogromno, skoraj tisoč kvadratnih kilometrov veliko globel, dobrih sto metrov globoko in napolnjeno z bazaltom. Zanjo je našel le eno razlago: da je posledica velike poplave, ki se je enako nenadno končala, kot se je začela. Z njegovim delom je nadaljeval amaterski geolog Randall Carlson, ki je enega najbolj spektakularnih dokazov o povodnji odkril v prej omenjeni ameriški zvezni državi. Slapovi brez vode (Dry Falls) in zareza globoka več deset metrov ter dolga okoli 70 kilometrov, ki je videti, kot da bi nekdo z dletom raztrgal pokrajino. Le da dleto ni bilo iz kovine, temveč iz turbulentne vode, ki je tam tekla le nekaj tednov. V vseh smereh po preriji je ostalo na milijone nazobčanih balvanov iz bazalta – nekateri velikosti žoge, drugi avtomobila, piše Hancock, ki si je Carlsonovo odkritje ogledal na lastne oči. Slapovi Dry Falls so trikrat višji od niagarskih in približno šestkrat širši. Voda, ki je izdolbla to pečino pred 12.800 leti, tako Carlson, je bila verjetno kot gosto blato. V njej so bili celotni gozdovi, iztrgani s koreninami vred, na njeni površini so se prerivale flote ledenih gora, ves ta nered pa je trgal bloke bazalta iz kamnitega dna ter jih povlekel v hudournik. To je morda bila največja povodenj, a nikakor ne edina. Kot Hancock je tudi Randall prepričan, da je najverjetnejši razlog za povodenj biblijskih razsežnosti trk kometa, kot ga opisujejo zgodbe ljudstva Ojibwa.Vročina je stopila led, prah in dim sta zameglila Sonce. Temperature so strmo padle in planet pahnile v novo ledeno dobo, ki je trajala 1.200 let.

Znanstveniki so šele v 20. stoletju začeli dopuščati možnost, da starodavni ameriški miti temeljijo na resničnih dogodkih.

Skrivnostni krater

Hancock piše, da to niso le špekulacije in hipoteze z njegove strani. Raziskava je lanskega septembra pokazala prisotnost tako imenovanih nanodiamantov v vzorcih iz tistega časa v mejnem sloju, torej sloju, ki ga je nanesel geološki dogodek. Nanodiamanti so mikroskopski dragulji, ki se tvorijo v pogojih, ki nastanejo le redko, denimo v primeru velikega pritiska in vročine. Običajno veljajo za pokazatelje močnih trkov kometov in asteroidov. A kot piše Hancock, veliko vprašanje ni, če je komet pred 12.800 leti trčil v Zemljo, ampak zakaj ni kraterja. Morda je pristal v ledenikih?

Ne povsem izbrisani

Sledove civilizacije, starejše od babilonske in egipčanske, Hancock vidi tudi v egipčanskem in arabskem izročilu. Zgodovinar Ibn Abd El Hakem iz 9. stoletja denimo je bil prepričan, da piramide niso grobnice, temveč »sefi« za knjige z znanjem pred vesoljnim potopom. Tu je še 12.000 let stari turški Gobekli Tepe, za katerega se zdi, da se je vzel od nikoder. Hancock meni, da je ostanek nam nepoznane starodavne civilizacije.

Na pragu konca

Hancock ne ve, kdaj naj bi prišlo do katastrofe. Morda čez 15 let, ko bo Zemlja prečkala pot meteorskemu roju Tauridov s projektili, tako Hancock, trikrat večjimi od asteroida, ki je pred 65 milijoni let trčil v naš planet.