Rodila se je v revni družini in že zgodaj osirotela, saj ji je najprej umrl oče, pri 18 letih pa še mati. Po materini smrti je zanjo in za njene tri sestre ter brata poskrbel vaški župnik Simon Žužek, ki je Johanco leta 1905 poslal v benediktinski samostan na Reko, kjer ji je priskrbel službo dekle, ter v isti samostan poslal tudi dve njeni sestri in brata.
Ob spravilu sena se je z zarjavelimi vilami zbodla v nogo. Umrla je zaradi tetanusa – zastrupitve krvi.
Na Reki ji je cirkuški artist, s katerim je imela razmerje, pokazal »čarovnijo«, trik s svinjskim mehurjem, napolnjenim z živalsko krvjo. Ko so nune spregledale njeno namero pritegniti pozornost s »krvavenjem«, je morala zapustiti samostan.
Leta 1913 je Johanca v Vodicah poskrbela za veliko senzacijo, saj naj bi videla kip, ki toči krvave solze; krvave sledi so se nato pojavile tudi na njenem telesu. Verniki so trumoma drli tja, da bi videli to čudo. Ko pa je sumničavi salezijanski duhovnik dr. Josip Valjavec z Rakovnika med seanso potegnil z nje rjuho, se je izkazalo, da gre za prevaro. Johanca si je po telesu napeljala tanke cevi, po katerih je curljala telečja kri, ki jo je dobila pri vaškem mesarju Ivanu Koširju.
12. septembra 1913 je časopis Slovenski narod razkril njeno prevaro, zaradi česar je bila deležna zasmehovanja, sodnega procesa in deset mesecev zapora. Še danes je izraz »vodiška Johanca« izraz za prevaranta. Leta 1919 si je našla delo kot dekla na kmetiji v Ljubljani. Ob spravilu sena se je z zarjavelimi vilami zbodla v nogo. Umrla je zaradi tetanusa – zastrupitve krvi.