Pijani jezdeci se vsako leto na prvi dan v novembru zberejo v vasici Todos Santos, da se pomerijo v konjskih dirkah. Kot je pričakovati, pravih pravil ni. Manj pričakovano pa je, da ni niti starta niti cilja – jezdeci lahko po želji opravljajo postanke v boksih, kar je podobno formuli 1, le da se v tem primeru napajajo predvsem z avtohtono alkoholno pijačo, imenovano quetzalteca. Kaotična dirka traja sedem dolgih ur, za varnost pa ni prav dobro poskrbljeno.
Skach Koyl je z leti postal tako priljubljen, da so podobne dirke začeli prirejati tudi v drugih krajih v regiji.
Visoko v gorah
Todos Santosa ni ravno lahko doseči, saj leži približno 3700 metrov visoko v gorovju Cuchumatanes. Tamkajšnji prebivalci so povečini Maji, in čeprav jih je večina katolikov, svoje tradicije in izročil niso opustili. Skach Koyl – dirka duš – je ravno ena takšnih tradicij. Skach Koyl izvira iz 17. stoletja, ko so španski osvajalci Majem prepovedali ježo konj. Ježa v vinjenem stanju je tako postala simbol protesta, danes pa predstavlja upor zoper kolonializem in spoštovanje preminulih.
Dolgotrajne priprave
Jezdeci se začnejo na dogodek pripravljati 31. oktobra. Žrtvujejo kokoš, da bi blagoslovili peščeno progo, tisto noč se tudi odpovejo spolnosti. Se pa zato vso noč vdajajo pijači, da bi se pripravili na dirke. Trasa se razteza od enega konca vasi do drugega. Moški tako dirjajo od enega roba do drugega in se v družbi preostalih vaščanov opijanjajo. »Zaradi tradicije se preostanek leta ne dotaknemo pijače,« je dejala vaščanka po imenu Feliciana. Zato ni potrebno veliko pijače, da se vasica znajde v pijanem deliriju. Tako do poldneva večina moških pa tudi mladih dečkov obleži na ulicah in v jarkih. Ženske in dekleta običajno ne sodelujejo, a izjeme menda obstajajo. Najbolje se torej odrežejo tisti jezdeci, ki jim alkohol povzroči najmanj preglavic, in ne nujno tisti, ki so najboljši jezdeci. Njihova življenja vsekakor so ogrožena, in če kateri umre, je njegova smrt daritev podzemlju, ki naj bi naslednje leto prinesla bogato letino. Jezdeci se zato za nevarnosti ravno ne menijo. Medtem ko gre zmagovalcu dirke ena kokoš in naziv »kapitan«, pa lastniki konj, ki jih oddajajo za denar in tako dobijo delež prihodka od stav, v svoj žep pospravijo kar nekaj denarja.
Ženske in dekleta običajno ne sodelujejo, a izjeme menda obstajajo.
Priljubljenost na višku
Skach Koyl je z leti postal tako priljubljen, da so s podobnimi dirkami začeli tudi v drugih krajih v regiji. Tako je kaj kmalu postal turistična atrakcija, ki ni več omejena zgolj na 1. november, ampak se odvija praktično vse leto.
Stvar tradicije
Tradicija narekuje, da se vaščani dirke v svojem življenju udeležijo štirikrat. Med svojo zadnjo dirko vihtijo žive piščance, ki pa konca dirke običajno ne dočakajo.