Adolf Hitler naj bi zaradi nevrodegenerativne bolezni postal nepreviden, obenem pa naj bi ta podžgala njegov že tako vzkipljivi značaj.
Raziskavi je načeloval Raghav Gupta z Univerze v Pittsburghu. »Že dolgo se razpravlja, če je Hitler dejansko zbolel za Parkinsonovo boleznijo,« je začel Gupta. »Sodeč po videoposnetkih iz tistega časa je njegova zmožnost gibanja od leta 1933 pa do leta 1945 opazno nazadovala.« Proti koncu vojne so se Hitlerju v mirovanju tresle roke, še posebej leva. Številni znanstveniki so se zato spraševali, če je bila vzrok za tresavico Parkinsonova bolezen.
Tresavico je poskušal prikriti.
Nekateri raziskovalci v slednje ne dvomijo – prepričani so, da gre prezgodnji nemški napad na Sovjetsko zvezo leta 1941 pripisati Hitlerjevemu slabemu zdravstvenemu stanju. Da je ukazal napad, preden je na zahodni fronti porazil Britance, naj bi tako bilo krivo njegovo zdravje, so ugotavljali že v eni od predhodnih raziskav. V tej pa izpostavljajo še druge slabe odločitve, denimo slabo obrambo Normandije leta 1944 in umik nemških sil iz Stalingrada dve leti prej. Parkinsonova pa naj ne bi vplivala le na njegovo vzkipljivost, temveč tudi na pomanjkanje obžalovanja in sočutja.
Vse lepo in prav, a kako razložiti Hitlerjevo obnašanje pred letom 1933, sprašujejo kritiki. Hitlerjev uničujoči temperament se namreč tistega leta ni kar čudežno pojavil. Zagovorniki teorije odgovarjajo, da Hitlerjeva Parkinsonova bolezen morda izvira iz bolezenskega stanja, znanega kot von Economov encefalitis, ki po okužbi povzroča otekanje možganov. Hitler bi lahko okužbo staknil leta 1918, ko je epidemija gripe pokončala 50 milijonov ljudi.
