Zavzemala se je za samostojno anglikansko cerkev, na angleški dvor je uvedla francosko žensko modo, družila se je s pesniki in politiki. In umrla je zaradi banalnega vzroka: kralju Henriku VIII. (1491–1547) ni mogla roditi moškega potomca.
Ko želiš in ne dobiš
Ana je bila prva Angležinja, ki jo je v plemiški stan povzdignil kralj Henrik VIII. osebno. Kot njegova priležnica in svetovalka v Franciji je dobila naziv markize Pembroka, kar je bil prvi korak do kraljevskega prestola. Kralju se je zelo mudilo. Bil je poročen z žensko, ki mu je rodila hčerko, on pa je želel sina, da bi podaljšal kraljevsko vejo vladarjev. Ko je izvedel, da je Ana noseča,sta se najprej na skrivaj (25. januarja), nato pa še javno (28. maja) poročila, da bi lahko Ano 1. junija 1533 okronali za kraljico. Žal pa ni rodila sina, marveč hčerko. To je kralja razočaralo, začel je iskati novo ženo. Ana je nenadoma postala ovira: ni se je znal znebiti, zato je z intrigami dosegel, da so jo obdolžili prešuštva, čarovništva in politične neposlušnosti, ter ji dal odsekati glavo. Pozneje se je seveda pokesal, a v življenju je že tako, da tri stvari pridejo vedno prepozno – duhovit domislek, gasilski avtomobil in kesanje!
»Prišla sem sem umret po zakonu, zato se ne bom upirala, vendar molim Boga, naj varuje kralja, da mu omogoči dolgo vladanje, saj boljšega milostnega princa nikoli ni bilo: zame je bil vedno dober in nežen gospodar. Moj Bog, usmili se me!«
Vse ostane v družini
Anin oče je bil plemič, vikont Rochforda, diplomat Thomas Boleyn, njegov oče je bil lord, veliki župan Londona, ki je obogatel s prodajo volne. Ana je imela še mlajšo sestro Marijo in brata Jurija. Thomas Boleyn je bil priljubljena oseba, znal je več jezikov, ščitil ga je Henrik VII., šarmiral je tudi Margareto Avstrijsko, ki je bila takrat nadvojvodinja Nizozemske. K njej je poslal Thomas svojo najstarejšo hčer (točen datum njenega rojstva ni znan, rodila naj bi se leta 1501). Ko je imela Ana trinajst let, jo je oče poslal v Pariz na nadaljnje šolanje. V Parizu, na kraljevskem dvoru, je bila že njena sestra Marija. Bila je prevajalka za ugledne Angleže, ki so prihajali na službene obiske na francoski dvor. Pod patronatom kraljice Klavdije se je naučila francoskih dvorskih manir, se družila s sestro francoske kraljice, Margareto. Ta je izdala kontroverzno delo Ogledalo grešne duše, ki so ga rimskokatoliški duhovniki razglasili za herezijo. Ana Boleyn je knjigo prinesla v London, kjer jo je po njeni smrti v angleščino prevedla njena hčerka. V Parizu se je Ana zanimala za renesančni humanizem, tudi sama je pisala poezijo. Pravijo, da ni bila posebno lepa, toda s spretnostjo in šarmom si je pridobila zaupanje in avtoriteto. Na Henrikovem dvoru se je prvič pojavila leta 1522, na plesu v maskah. Bila je v spremstvu sestre Marije, ki je bila takrat kraljeva ljubimka. Da bi jo za nekaj časa zadržal v svoji bližini, jo je poročil s plemičem nižjega ranga; zelo hitro je rodila sina Henrika, za katerega se je govorilo, da je kraljev sin. Henrik VIII. je Marijino sestro opazil leta 1525. Ana, poučena z grenko usodo svoje sestre, je sprva zavračala kralja, ki ji je ponudil naslov maitresse en titre, uradne ljubice, s čimer ga je še bolj privlačila.
Nova Cerkev, nova kraljica
V tistem času se je razmahnila Vojna rož, pojavila se je tudi nevarna epidemija, ki je mnoge ugonobila, tako da se je celo kralj Henrik VIII. umaknil iz Londona. Tudi Ana se je okužila, junija 1528 so jo zdravili najboljši kraljevski zdravniki. Henrik ni popustil, želel seje z njo poročiti. Čeprav je bil že (nesrečno)poročen s Katarino Aragonsko, se je je hotel znebiti. Mislil je, da mu bo papež ustregel in preklical zakonsko zvezo, vendar papež o tem ni hotel niti slišati. Henrik je zaprosil za pomoč nadškofa iz Yorka Thomasa Wolseyja. Ta ni odobraval kraljeve zveze z Ano; želel je francosko princeso, da bi s tem okrepili zvezo s Francijo. Začel je spletkariti, da bi Ano pregnali iz Anglije. Ko je za to izvedela Ana, je prisilila kralja, da je odpustil nadškofa, ki so ga zaprli. Če ne bi umrl od neznane bolezni, bi verjetno končal na grmadi. Leto dni pozneje je Henrik izselil kraljico Katarino iz njenih soban in dal ključe Ani. Katarina je šestkrat zanosila, rodila pa je samo eno hčerko in tako razočarala kralja. Ljudje so bili nezadovoljni: med neko večerjo ob obali, na očetovem posestvu, so Ano napadle srdite ženske in jim je komaj pobegnila s čolnom. Katoliška Evropa je bila nezadovoljna z Ano, zanjo je bila vsiljivka na dvoru. Katarina je imela svoje pristaše, Evropo je očarala s svojo religioznostjo. Ana ni stala križem rok: s pomočjo francoskega veleposlanika je organizirala mednarodno konferenco v Calaisu leta 1532. Na veličastnem banketu je njen oče Thomas Boleyn postal grof, kralj Henrik pa je dobil zadoščenje za svojo politiko. Takoj po vrnitvi v Anglijo se je tajno oženil z Ano, kajti pričakoval je prestolonaslednika; javna poroka je morala biti čim prej. Novi nadškof Canterburyja Thomas Cranmer je objavil novo Angleško cerkev, priznal Henrika VIII. za vrhovnega poglavarja in tako prekinil papeževo avtoriteto v Angliji. To je bila dokončna odcepitev od Rimskokatoliške cerkve. Zakon med Katarino in Henrikom je postal neveljaven, Ani je bila pot do kraljevskega prestola odprta. Papež je v besu ekskomuniciral kralja in nadškofa, zakonsko zvezo med Henrikom in Ano je razglasil za nezakonito.
Ni umrla na grmadi, temveč pod mečem
Na dan Aninega kronanja za kraljico so Katarini odvzeli kraljevi naslov. Ana je uživala v svoji novi vlogi, obdala se je s šestdesetimi dvorskimi damami, njeno osebno spremstvo in služničad sta se razširila na 250 ljudi. Ana je 7. septembra 1533 rodila deklico, princeso Elizabeto. Ker ni rodila prestolonaslednika, se je kralj Henrik VIII. do nje ohladil: bil je prepričan, da je Bog preklel njegov zakon. Začel je iskati novo ženo, ki bi mu rodila sina. Henrikova nova ljubica, Jane Seymour, se je kmalu vselila v Anine sobane. Kralj je iskal način, kako bi se Ane znebil. Našel je flandrijskega glasbenika Marka Smeatona, ki je poučeval Ano, ga dal zapreti in mučiti, dokler ni priznal, da je bil Anin ljubimec. Potem je kralj dal aretirati še tri plemiče, med drugimi celo Aninega brata Gregorja, obtoženega seksualne zveze z lastno sestro. Drugega maja, med kosilom, so aretirali Ano in jo odpeljali v londonski Tower. Ana je bila obtožena prevare, incesta, čarovništva in zarote zoper kralja. A je mirno sprejela kraljevo odločitev. Ta ni bil za to, da bi končala na grmadi, kar je bila takrat običajna kazen za ženske, temveč je zahteval smrtno kazen z obglavljenjem. Ana je imela pred smrtjo krajši nagovor: »Prišla sem sem umret po zakonu, zato se ne bom upirala, vendar molim Boga, naj varuje kralja, da mu omogoči dolgo vladanje, saj boljšega milostnega princa nikoli ni bilo: zame je bil vedno dober in nežen gospodar. Moj Bog, usmili se me!« Krvnik ji je 19. maja 1536 z mečem odsekal glavo z enim samim zamahom. Kralj ni poskrbel za krsto, telo in glava sta bila pokopana vsaksebi v neoznačenem grobu. Šele v 19. stoletju so Ani zgradili marmorni grob.
Deset dni po Anini smrti se je kralj Henrik VIII. poročil z Jane Seymour, ki mu je rodila sina, sama pa je med porodom umrla. Anina hčerka Elizabeta I. je postala najbolj priljubljena angleška kraljica. Svojo mamo je slavila kot mučenico in junakinjo angleškega protestantizma.
