Bil je oropan, aretiran in skoraj kamenjan. Albert Podell se je v potepanje po svetu zaljubil še kot fant. »Imel sem šest let, ko sem začel zbirati poštne znamke. Medtem ko so se drugi otroci specializirali za določene države, sem jaz hotel znamko iz prav vsake,« se spomina Podell. »Iz tega morda izvira, da sem si želel v svojem potnem listu imeti zaznamek iz vseh držav.« Pritegnile so ga podobe na znamkah, le da si je zgradbe, ljudi in kraje hotel ogledati na lastne oči. Tako se je že zgodaj v svojem življenju prepričal, da mu ždenje v enem kraju pač ne bo dovolj. V mladih letih se je na avanture odpravljal, ko mu je to dopuščalo delo. Pri osemindvajsetih je vodil odpravo na poti okoli sveta ter postavil rekord za najdaljše potovanje z avtomobilom. S starostjo pa je prišlo zavedanje, da mu potovanje »po kosih« ni dovolj. »Ko sem prišel v srednja leta, sem si zaželel veličastne odprave. Do takrat sem obiskal devetdeset držav, zato se mi je zdelo mogoče, da obiščem še preostale,« je povedal. Kot pravi, je užival prav vsak trenutek, ki ga je preživel na poti, čeprav ni bilo vedno glamurozno.
Na smrt prestrašen
Ker je bil za nastanitev na noč pripravljen plačati le deset evrov, je pogosto spal v spalni vreči na mejnih prehodih, ob cestah, v džunglah, na ledenikih, na letališčih, v hostlih, šotorih, prikolicah, v drevesih, avtomobilih in puščavah. Bil je tudi dodobra prestrašen, ko egiptovski vladi ni uspel dokazati, da ni judovskega porekla, in ko kubanski tajni službi nikakor ni mogel dopovedati, da ni ameriški tajni agent. V Bagdadu so ga zaprli, ker je nekdo trdil, da ga je zbil z avtomobilom, v Pakistanu pa skoraj kamenjali, ker so ga zamenjali za indijskega vohuna.
Da lahko reče, da je obiskal državo, mora zadostiti trem pogojem.
Gurmanski podvigi
Pričakovano je poskusil vrsto različne hrane. Ko sta s prijateljem naletela na povoženega mravljinčarja, sta ga razkosala, posolila in popoprala, nato pa spekla nad ognjem. Okus je bil grozen, se spominja – kot da bi meso marinirali v mravljinčni kislini. Med drugim je jedel tudi podgane, legvane, oposume in krokodile. »Pojedel bom karkoli, le ogroženih vrst ne,« je povedal. »V Hong Kongu sem pojedel možgane žive opice.«
Ostri kriteriji
Da lahko reče, da je obiskal državo, mora zadostiti trem pogojem: država mora biti prepoznana kot država, vstopiti mora legalno, v potni list pa dobiti štampiljko. Ima tudi nekaj bolj prilagodljivih pravil. Če je le mogoče, obišče prestolnico, v državi ostane en dan ter jo prečka v eno smer. Razvil je tudi sistem za ocenjevanje držav, ki temelji na kvaliteti toaletnega papirja oziroma manku javnih sanitarij. Najnižjo oceno, torej sedem, je podelil svojemu domačemu kraju, mestu New York. Kot pravi, v celotnem mestu ve za le štiri javna stranišča.
Vseeno so ZDA njegova najljubša država na svetu, najlepši pa Švica in Nepal. Za hrano bi šel v Vietnam, na Tajsko ali v Francijo, za potešitev kulturne lakote pa v Francijo, Veliko Britanijo, Španijo in Egipt.