Poraz v Akri, usoda in obsodba templjarjev
Iz Akre, ki so jo napadli in zavzeli muslimani, se je rešila peščica vitezov. Poveljnik Theobald Gaudin je poveljeval ladji, na kateri je bilo templjarsko premoženje, in je odrinil v pristanišče Sidon. Na ladji je bil tudi francoski plemič Jacques de Molay (1244–1314), ki je bil leto dni pozneje izbran za velikega mojstra. Takrat je imel za sabo že šestnajst let službe v templjarskem redu in pred sabo en sam cilj – znova zavzeti Sveto zemljo. Ob vrnitvi se je ustavil na Cipru in počakal, da ga je papež povabil k sebi ter mu dal navodila za obiske evropskih okronanih glav. Tako je bil na francoskem dvoru, novačil je viteze v Angliji. Pregledal je templjarski hram v Parizu, preveril, koliko denarja ima red, kako napredujejo trgovina, bančništvo, njihov vpliv. Ta se je po porazu Akre začel topiti. Francoski kralj Filip IV. Lepi (zaradi svetlih kodrastih las) si je od njih izposodil pol milijona zlatih liber, ki jih ni mogel vrniti. Z zvijačo se je hotel dokopati do njihovega denarja. Pregnal je nemške trgovce in Jude iz Francije ter jim pred tem odvzel bogastvo, a tudi to je bilo premalo za poplačilo dolgov. Papež Benedikt XI. (1240–1304) ga ni kdo ve kako cenil, celo izobčil ga je Cerkve. Baje ga je kralj dal zastrupiti, na njegovo mesto pa postavil svojega nadškofa, ki je prevzel ime Klement V. (1264–1314). Veliki mojster je bil papežev gost, več kot pol leta je stanoval pri njem. Francoski kralj je v tem času zaprosil za vstop v templjarski red, vendar so ga templjarji zavrnili. S tem je bila njihova usoda zapečatena.
Petek trinajsti leta 1307
Kralj je po vsej deželi razposlal pisma svojim vazalom; ti so jih odprli v petek, trinajstega (od takrat petek trinajsti velja za nesrečen dan!) ter po kraljevem ukazu aretirali vse templjarje v Parizu, v večjih mestih in na podeželju. Templjarji so imeli okrog 1200 svojih bivališč, gradov in kurij: kralj jim je odvzel to premoženje in jih več kot dva tisoč strpal v ječe. Začel se je največji montirani proces v srednjem veku. Brez papeževe vednosti, ki je imel oblast nad redom, je kralj izročil zapornike v roke inkviziciji, zloglasnemu Viljemu Pariškemu. Ta je zapornike začel nečloveško mučiti, da bi iz njih izvlekel heretične izjave. Pisec knjige o templjarjih Piers Paul Read je zapisal, da so bili »ječarji okrutnejši od NKVD, Gestapa, spretnejši od Goebbelsa«. V spisih, ki so ostali več sto let izgubljeni (ali skriti) v vatikanski knjižnici, so zapisane izsiljene izjave zapornikov, na primer: »Brat Humbert je nato prinesel bronasti križ, na katerem je bil križani Jezus, in mi ukazal, naj se odrečem križa, naj pljunem nanj.« Molayev sotrpin, prefekt reda iz Normandije Geoffrey de Charney, je izpovedal mučiteljem: »Ko so me sprejeli, so mi dali plašč, prinesli križ, me prisilili, da se odrečem Kristusa, češ da je izmišljeni, napačni bog.« Večina templjarjev je bila nepismena. Obtožnica je bila sestavljena iz 127 točk obtožbe zoper red, ki jih mnogi niso niti razumeli. To so bili preprosti ljudje, ki so se hoteli čim prej znebiti verig okrog nog, lakote, žeje in natezalnic več vrst, od preprostih do tako imenovane estrapade, vrste vešala, na katero so obesili človeka z zvezanimi rokami na hrbtu: zaradi bolečin je tako mučenec priznal, kar so inkvizitorji zahtevali od njega. Na dan so prišle neverjetne zgodbe, izsiljena priznanja. Templjarji so na natezalnicah priznali, da so morali templjarju, ki jih je sprejel v red, poljubiti popek, ud in celo zadnjico, da so morali poljubiti tudi spako, ki ni bila ne opica ne človek, imenovali pa so jo Bafomet. V nekaj tednih je v mučilnicah umrlo sto in več templjarjev, ki se niso hoteli odreči svoje vere, načel in pripadnosti redu. Papež je zagrozil francoskemu kralju, da ga bo izobčil. Ta se je prestrašil za svoj ugled in nekaj templjarjev skupaj z velikim mojstrom izročil papežu »v obdelavo«.
Papež je leta 1312 ukinil templjarski red
Templjarji so se papežu izpovedali. Povedali so mu, kako so jih mučili, priznali, kaj vse so med mučenjem izsilili od njih, ter zanikali laži, ki so začele krožiti po kraljestvu. Kralj se je znova razburil. Kolo mučenja, natezalnica, se je znova zavrtela. Ukazal je inkvizitorju Filipu de Marinyju, naj privede iz ječe 54 vitezov, ki so zanikali svoja izsiljena priznanja. Enajstega maja 1310 jih je zaslišal, dvanajstega jim je prebral obsodbo in jih trinajstega odpeljal zunaj mestnega obzidja, kjer so jih vrgli na grmade, da so živi zgoreli. Leta 1312 je papež Klement V. izdal bulo Vox et excelsio, s katero je ukinil templjarski red. Premoženja pa ni podaril državi oziroma kralju, marveč ga je z drugo bulo, Ad providam, dodelil redu sv. Janeza, tako imenovanim ivanovcem, znanim tudi kot malteški vitezi. Štirje templjarji z najvišjimi funkcijami reda (veliki mojster Jacques de Molay, Hugues de Pairaud, Geoffroi de Gonneville in Guy de Charney) so bili leta 1313 zaslišani pred pariškim občinstvom. Dne 18. marca 1314 je papežev poslanec in nadškof Sensa zahteval od velikega mojstra in drugih visokih častnikov reda, da še enkrat potrdijo priznanje, in to pred izbrano duhovščino in javnostjo. To poslednje ponižanje je pri Jacquesu de Molayu prelilo čašo strpnosti. Starca in preostale tri viteze so obsodili na dosmrtno ječo. To je zanje pomenilo počasno, strašno smrt ob skorjici kruha, ob požirku vode, v vlažnih ječah, med podganami, kjer ni bilo ne oken ne stranišča. Kralj je upal, da bo zlomil velikega mojstra, ki bo priznal svoje grehe in obnašanje svojih vitezov, a se je uštel. Veliki mojster Jacques de Molay, star sedemdeset let, je zbral toliko poguma, da se je povzpel na prostor pred Notredamsko katedralo in dal pred člani zbranega razsodišča naslednjo izjavo: »Edino pravično je, da v tem resnem trenutku, ko se bližam koncu življenja, odkrijem prevaro in spregovorim v imenu resnice. Pred nebom in zemljo in pred vami, ki ste tukaj zbrani kot moje priče, priznam, da sem storil najhujši greh. Ta greh je spoznanje, da sem, v svojo sramoto in ponižanje, pretrpel velike bolečine med mučenjem in strah pred smrtjo ter lažno izjavil, priznal krivdo za gnusne obtožbe zoper red, ki je plemenito služil krščanskim ciljem. Izjavljam, da je red nedolžen, da je red zdrav, obtožbe nesmiselne, priznanja izsiljena in lažna.«
Veliki mojster in preceptor Normandije na grmadi
Preceptor Normandije Guy de Charney se je solidariziral z velikim mojstrom, še preden so jih odvlekli z odra in znova strpali v zapor. Preostala preceptorja se nista upala pridružiti samomorilski izjavi velikega mojstra. Kralj Filip IV. Lepi je izgubil živce, ko je slišal za javno odrekanje. Za prva dva viteza je zahteval smrtno kazen, ne da bi se prej posvetoval s papežem in drugimi cerkvenimi dostojanstveniki. Dne 18. marca 1314 so velikega mojstra skupaj s prijateljem Geofreyjem de Charneyjem odpeljali na otok Ile-des-Javiauxna na Seni sredi Pariza, pred Notredamsko cerkvijo, kjer so ju porinili na gorečo grmado, da sta živa zgorela. Veliki mojster je pred smrtjo glasno preklel oba, papeža in kralja. Ljudje so po usmrtitvi obeh templjarjev brskali po pepelu in iskali njune zoglenele ostanke, da bi jih ohranili kot relikvije. Že po 37 dneh je od nenadne dizenterije umrl papež Klement V. Med njegovimi predmeti v sobi, v kateri je umrl, so našli izvod templjarskega Pravilnika. Pravijo, da so njegovo telo položili v cerkev v Carpentrasu, ki jo je še isto noč zajel ogenj, in tako je papeževo truplo zgorelo. Kmalu po papeževi smrti je tragično končal tudi vitez de Floyran, ki je kralju Filipu IV. Lepemu prvi prodal neresnične zgodbe o templjarskem krivoverstvu. Našli so ga obešenega v stanovanju. Klement V. je zapustil Cerkev v takem stanju, da je potrebovala dve leti, da so na konklavi izbrali novega papeža. Eden od templjarjev, ki se je znašel v inkvizicijskem ognju na grmadi, je prav tako preklel kraljevega glavnega zaupnika Guillaumea de Nogareta, ki je čez osem dni umrl nasilne smrti. Osem mesecev pozneje je konj vrgel iz sedla kralja Filipa IV. Lepega, po nekaj dneh pa je ta umrl za paralizo.
Prekletstvo velikega mojstra
Prekletstvo velikega mojstra Jacquesa de Molaya pa se ni končalo s smrtjo papeža in kralja. Takšno izpolnjeno prekletstvo velikega mojstra je ponujalo razlago za verovanje v kultno moč reda. Veljalo je za celotno francosko kraljevsko družino daleč v prihodnost. Umrli so trije Filipovi sinovi, izginila je kraljevska veja Carpetingov. Zgodbe o smrti sovražnikov velikega mojstra so se razširile po Franciji, legenda o Molayevem duhu, ki je sejal božji bes nad svojimi preganjalci. Legenda je preživela vse do francoske revolucije, ko je, tako vsaj pravijo, eden od prič javne usmrtitve Ludvika XV. namočil svojo roko v kraljevsko kri, dvignil prste v zrak in vzklikni: »Jacques de Molay, maščevali smo te!« Templjarski red ni bil nikoli izničen.
