Januarja 2012 so dr. Erica Nortona poklicali v teksaški observatorij MacDonald. Tam je, kot je pozneje razkril, zagledal »velikanske tridimenzionalne črne strukture v vesolju, razvrščene v ravno linijo, premikajoče se proti Zemlji. Obdajalo jih je neke vrste magnetno polje, podobno kot obdaja naš planet. Bili so tako blizu, da smo lahko z našimi teleskopi jasno razločili njihove podrobnosti. Bili so oblikovani kot tridimenzionalne črke L. Januarja leta 2013 so že bili mimo Marsa. Nato so nenadoma izginili, kot da bi se ogrnili v plašč nevidnosti. Vedel sem, da so bili določeni ljudje na visokih položajih izredno zaskrbljeni, saj sem bil pod stalnim nadzorom tajnih služb. Skoraj celo leto 2013 smo v nejeveri gledali v nebo. Nismo vedeli, kaj se dogaja in kam so šli prišleki. Po mojih izračunih bi lahko bili tako blizu, da bi jih lahko videli s prostim očesom, če bi seveda ostali vidni. Nismo vedeli, ali še prihajajo ali pa so že zapustili osončje.«
Nekdanji uslužbenec ameriške vlade je razkril, kaj se skriva za naravnim satelitom našega planeta.
Čakajoč stran od oči
Dr. Nortona so nato poslali domov, kjer naj bi počakal na nadaljnje ukaze. Čakal je približno šest mesecev. Ko je začela vlada Združenih držav Amerike zapirati številne projekte za opazovanje vesolja, je Norton poklical kolega, s katerim je sodeloval pred pol leta. Ta mu je v zaupnem pogovoru pojasnil, da so se neznani leteči predmeti znova pojavili in razporedili za Luno v krožni formaciji, tako da so bili varni pred radovednimi očmi. In kot pravi Norton, je bilo omenjeno ukinjanje programov nujno, da se vest o dogajanju ne bi razširila med neposvečene. Tudi Norton meni, da bi, če bi ta vest dosegla množice, razpadle ne le organizirane religije, temveč tudi sama družba. »Ne vemo, kdo so in kaj počnejo oziroma kaj nameravajo. Znano je le, da smo opazili nihanja v Zemljinem gravitacijskem polju in gravitacijskem polju, ki naš planet povezuje z Luno,« je še dejal Norton in dodal, da lahko te spremembe vplivajo tudi na delovanje naših možganov.
