Novice Svet24

Njena mati je tekla po vasi in kričala: »Ma fía, ma fía (v žargonu: moja hči, moja hči).« Iz tega naj bi nastala beseda mafija, v določenem smislu maščevanje za krivico. Po mnenju zgodovinarjev pa je bil to poziv članov uporniškega gibanja zoper tujce. Mafija naj bi bila kratica za Morte alla Francia, Italia anela! (Smrt Franciji, kliče Italija!)

Od Cose nostre do Camorre

Ko se je rodoljub Giuseppe Garibaldi s svojimi tisoč borci, oblečenimi v rdeče srajce, izkrcal na Siciliji (1860) in jo priključili Italiji, mu je pomagalo domače prebivalstvo, organizirano v Cosa nostro (Naša stvar). Slabo so spoštovali zakone, ki so jim jih vsilili tujci, zločin je bil zanje znak domoljubja. Mladi, siromašni in neizprosni člani sekte so imeli posebne razpoznavne znake. Obred sprejema v bratstvo je bil nenavaden: človeško kri so razmazali po svetniški podobi in jo nato zažgali. Slovesna prisega je bila kratka: »Prisegam na svojo čast, da bom zvest bratstvu, kot je bratstvo meni. Tako kot se ta svetnik na sliki in kaplje krvi ne morejo vrniti v prvotno obliko, tako tudi jaz ne bom nikoli zapustil bratstva!« Ubijali so po naročilu. Mrtvec brez jezika je pomenil, da je žrtev prekršila omerto, zakon molčečnosti; mrtvo telo z odsekano roko je bilo dokaz, da je bil človek v življenju lopov; truplo z odsekanimi genitalijami, porinjenimi v usta, je bil znak, da je nesrečnik onečastil ženo nekega člana. Obveznosti in privrženost bratstvu so bili pomembnejši od ljubezni do družine. Nova skupina ljudi, člani Camorre iz Neaplja, se je pridružila mafiji v tihotapljenju mamil, »pranju denarja«, s prostitucijo, vlomi in ropi, trgovino z ljudmi, politično korupcijo. Po opravljenih iniciacijah, predvsem prisegi molčečnosti, so se v glavnem umaknili iz Italije, odšli so v Severno Ameriko.

Prisegam na svojo čast da bom zvest Bratstvu kot je Bratstvo meni. Tako kot se ta svetnik na sliki in kaplje krvi ne morejo vrniti v prvotno obliko, tako tudi jaz ne bom nikoli zapustil Bratstva!

Al Capone

Amerika je bila za Italijane obljubljena dežela. Na začetku dvajsetega stoletja so iz Evrope prihajali številni emigranti. New York je kmalu postal drugo največje italijansko mesto, takoj za Neapljem; znana je mestna četrt Mala Italija. Pojavile so se skupine gangsterjev, ki so pripadale različnim družinam. Najprej so Italijani delovali zase, pozneje so se začeli družiti z Irci, Poljaki in Nemci. Ko je bil leta 1919 sprejet zakon o prepovedi izdelave in točenja alkoholnih pijač, se je organizirani kriminal čez noč povečal. V New Yorku je bilo odprtih 16 tisoč točilnic, po objavi zakona je nastalo 32 tisoč ilegalnih točilnic pijač. Al Capone z belim klobukom in cigaro v ustih je bil simbol tega obdobja. V mafijski mreži kot nevidni hobotnici so se znašli številni policisti, senatorji, sodniki in pevci, ki so živeli od umazanih poslov. Prohibicija, korupcija in prostitucija so krojile javno mnenje in bogatile bogate. Člani mafije so živeli po svojih zakonih, prepoznavali so se po posebnih pozdravih, znanem mafijskem poljubu in sporočilih v obliki zavoja, v papir zavite ribe. Dva kriminalca, ki sta ilegalno prišla v Ameriko, sta svoje naboje denimo namazala s česnom, ker sta verjela, da bo od tega vsakdo dobil gangreno in hitro umrl. Posamezne mafijske družine so imele svoja področja delovanja, nespoštovanje teh dogovorov se je stalno spreminjalo v uboje. V spopadih so uporabljali brzostrelke znamke Thompson. Po enem od napadov, ki ga je preživel, je Al Capone naročil blindirano vozilo. Bilo je iste barve kot policijska vozila v Chicagu. Pravijo, da je imel prvi zasebni avtomobil z radijskim sprejemnikom na isti frekvenci kot policija. Po napadu na Pearl Harbor je vozilo uporabljal predsednik Roosevelt. Al Capone se ni znašel v zaporu zaradi brutalnih likvidacij, temveč zato ker ni plačal davkov. Imel je 161 točilnic, več deset igralnic in javnih hiš. Imel je 100 milijonov dolarjev letnega prometa, od tega je dajal 30 milijonov podkupnine policiji, sodnikom, politikom. Leta 1933 je postal prvi civilni zapornik, ki je bil premeščen v takrat obnovljeni zapor Alcatraz v zalivu San Francisco. Izpustili so ga leta 1939, ko je bil od sifilisa že popolnoma razkrojen. O njem so nastali romani in filmi (Boter, 1972–1990), v življenju pa so ga zamenjali novi člani mafije.

Mussolini neuspešen v boju z mafijo

V Ameriki je delovalo pet vplivnih mafijskih družin: Bonnano, Colombo, Gambino, Genovese in Lucchese. Njihovi številni člani so pobegnili v tridesetih letih s Sicilije, ker je Mussolini hotel iztrebiti mafijo. Po ustanovitvi svoje Fašistične narodne stranke leta 1919 je kmalu obiskal Sicilijo (1924), vendar ga mestni župan, mafijec Cuccia, ni sprejel odprtih rok. Prav nasprotno: na trg, kjer je Mussolini govoril, je nagnal berače, pijance, mestne norce in prodajalce srečk. A prav takrat je vodja fašistov napovedal boj mafiji. V Palermu je samo leta 1926 dal zapreti 5000 ljudi, tri leta je bilo po zaporih 11.000 članov mafije. Vojna je zaustavila drastični obračun s predstavniki mafije, ki so se vključili v boj in sodelovali z zavezniki, predvsem Američani. Po vojni je mafija dobila podporo tudi med političnimi krogi, njen vpliv je bil vse večji. Tudi družina Kennedy je skušala obračunati z mafijskim podzemljem, vendar prav tako neuspešno. Sicilijanski klani so imeli v rokah številne nepremičnine, nočna zabavišča. Uvedli so verigo picerij in tako nadzorovali letni dobiček okrog deset milijard dolarjev. Poseben klan 'Ndrangheta, znan po horizontalni sestavi članov, je imel okrog deset tisoč članov, ki so bili predvsem razpečevalci kokaina, ki so ga uvažali v Evropo.

Arhiv Svet24

Al Capone z belim klobukom in cigaro v ustih je bil simbol tega obdobja.

Mafija in Cerkev

Najmočnejši šef mafije je bil med drugimi Pablo Escobar, kralj igralnic iz Kolumbije, eden najbogatejših ljudi na svetu. S tihotapljenjem mamil je zaslužil na leto po pet milijard dolarjev na ameriškem trgu. George Bush ga je razglasil za državnega sovražnika številna ena. John Gotti je zamenjal Al Capona, bil je šef družine Gambino, zaradi umorov in neplačanih davkov je dobil dosmrtno ječo, v kateri je umrl za rakom. Meyer Lansky je bil vodja židovske mafije v New Yorku. Trgoval je z alkoholom, razvil je igralnice od Miamija do Las Vegasa. Nikoli ga niso obsodili, umrl je kot svoboden človek. Bernardo Provenzano je bil šef mafijskega klana na Siciliji. Na grbi je imel najmanj petdeset ubitih ljudi. Italijanska policija ga je aretirala šele leta 2006. Lucky Lucian je bil eden največjih ameriških kriminalcev prejšnjega stoletja. Umrl je od srčne kapi leta 1962 na letališču v Neaplju.

V preteklosti so bila velika sojenja mafiji, vendar brez uspeha. Njihov vpliv se danes čuti v vseh političnih strukturah vse do Vatikana. Mafijci so vstopili celo v prostozidarske lože. V eni izmed njih, ki je bila pozneje ukinjena, v loži Propaganda due oziroma P2, je bilo 54 članov parlamenta, dvanajst generalov, karabinjerji, sodniki, novinarji, milijonarji, vsi po vrsti povezani z mafijo ali celo njeni člani. V javnosti je odmevala smrt direktorja vatikanske banke Ambrosiano, člana mafije Roberta Calvija, ki so ga našli zaradi denarnih malverzacij obešenega pod Mostom črnih menihov v Londonu. Mafije se je otepal že papež Pavel II. Znano je, da je mafija »prala« denar pod okriljem Cerkve. Papež Frančišek je objavil vojno korupciji in sprožil preiskavo vatikanske banke.

Mafija po svetu

Vsaka država, vsako večje mesto, celo vsaka mestna četrt ima svojo mafijo, ki deluje tiho, se bogati na tuj račun, se ukvarja z vsem, kar prinaša denar in dobiček. Člani mafije so postali najbolj nevarni kriminalci, morilci, trgovci z mamili in smrtjo, njihovi medsebojni spopadi so krvavi, vmešani so v svetovno politiko, postali so celo kradljivci atomskega orožja. Kdor pozorno gleda ameriški TV-nadaljevanke, je lahko opazil, da so negativci v teh zgodbah v glavnem Rusi, Kitajci in Srbi. Londonski časopis Daily News je naredil popis desetih najbolj nevarnih mafijskih organizacij in srbska je na osmem mestu. Najbolj zloglasno je rusko bratstvo. Razdeljeno je na 450 skupin, nadzorujejo sedemdeset odstotkov domačega gospodarstva. V ruski prestolnici imajo 120 legalnih podjetij. Eden od njihovih »bossov« je Sergej M. Mikas. Znan je po svojih likvidacijah in smislu za trgovino. Umaknil se je spopadom s Čečeni, končal je na švicarskem sodišču, a je bilo več deset prič zoper njega čez noč likvidiranih. Proces je bil ustavljen, Mikas je zahteval od države odškodnino in jo dobil. Kitajske trijade, znane kot kralji piratstva, so začele od Italijanov prevzemati posle tihotapljenja kokaina, danes nadzirajo dve tretjini svetovnega tržišča. Japonska mafija (japonske jakuze) ima 2500 družin, v katerih deluje 110 tisoč članov. Povezani so patriarhalno, ohranili so tradicijo rezanja malega prsta in tetoviranja. Mehiški karteli so dobro organizirani: člani prihajajo iz zaporov, iz katerih organizirajo posle. Steven Soderbergh je naredil o njih film Traffic (2009). Izraelska mafija se v glavnem ukvarja z izvozom ekstazija. Tihotapi mamila in zlato. Zavlekla se je v visoko politiko ZDA, ameriška organizacija DEA ji ne more do živega. V zadnjem času je znana albanska mafija, ki še vedno spoštuje krvno maščevanje. Najbolj je znan njihov vodja Aley Rudaj iz Tirane. Razrasla se je tudi mafija z Jamajke. V glavnem deluje v Veliki Britaniji.

Srbska in hrvaška mafija

Na koncu je še srbska mafija, ki se ukvarja z mamili, preprodajo orožja in avtomobilov ter s krajo diamantov. Uboj predsednika vlade Zorana Đinđića je povezan s srbsko mafijo, s tako imenovanim zemunskim klanom. Mnogi kriminalci so dobili hrvaške potne liste, se preselili v zagrebška predmestja, likvidirala svoje ljudi iz posameznih klanov, povezani pa so tudi s posameznimi kriminalci v Sloveniji. Znani so Bagarićevi dečki s Knežije, posamezni mafijci stanujejo tudi v predmestjih Dubrava in Sesvete, medtem pa zagrebška kriminalna mladina odhaja na zabave v beograjski hotel Hayatt, kar je dokaz, da je kriminalna mafija brez meja, da je že zdavnaj mednarodna in neulovljiva.