Mednarodni politik poljskega porekla Jozef Retinger(1888–1960) je bil pobudnik ideje o Evropski skupnosti, predhodnici današnje Evropske unije. Hotel je nevtralizirati »hladno vojno«, povezati ljudi, ki bi s političnim imenom, vplivom in denarjem vzpostavili ravnotežje sil na svetu. Zamisel je bila všeč britanskemu politiku, vojnemu veteranu Denisu Healeyju (1917), ameriškemu bančniku Davidu Rockfellerju (1915) in nizozemskemu princu Bernhardu (1911-2004). Maja 1954 so se prvič srečali na Nizozemskem, v hotelu Bilderberg. Prišlo je petdeset delegatov iz enajstih zahodnoevropskih držav in enajst ljudi iz Amerike. Od takrat so srečanja najvplivnejših ljudi na svetu znana kot Skupina Bilderberg (Bilderberg Group).
Kdo je bil Jozef Retinger
Rodil se je v Krakovu, z dvajsetimi leti je diplomiral na Sorbonni, se družil s pariškimi boemi, kot sta bila Gide in Ravel. Govoril je z lahkoto sedem jezikov. Bil je osebni prijatelj angleškega pisca poljskega porekla Josepha Conrada in poljskega generala Wladyslawa Sikorskega. Med drugo svetovno vojno se je leta 1944 spustil s padalom na Poljsko, varšavskim upornikom je prinesel denar. Spremljale so ga govorice, da je bil vatikanski agent, sodelavec CIE, prostozidar najvišje, 33. stopnje, agent M15 in M16, ruski agent, Jud in homoseksualec. Imel je prost vstop do ameriškega predsednika, kralj Gregor V. ga je odlikoval z medaljo za hrabrost. In bil je ustanovitelj, tajnik in duhovni vodja Skupine Bilderberg. Bil je strastni kadilec, umrl je za pljučnim rakom. Njegov pogreb je bil dokaj skromen, na pogreb je prišlo samo pet ministrov kabineta.
Na prvem sestanku sta bila navzoča po dva predstavnika osemnajstih držav.
Korupcija v vrhu Skupine Bilderberg
Člani skupine so se dogovorili, da se bodo srečali vsako leto, da bodo molčali o vsem, o čemer se bodo pogovarjali. Na prvem sestanku sta bila navzoča po dva predstavnika osemnajstih držav. Prvi predsednik je bil princ Bernhard. Leta 1957 je bil sestanek prvič na ameriških tleh, na otoku Sv. Simona v Georgiji. Takrat je postal prvi sponzor skupine ameriški avtomobilski magnat Henry Ford, znan prostozidar, ki ga je, kakšna ironija, odlikoval celo Adolf Hitler! Podaril je 30.000 dolarjev, kar je bila za tiste čase visoka vsota. Skupina je hitro pridobila privržence, število članov je raslo. V skupino so vstopili nemški minister za zunanje zadeve Walter Scheel (1919), nizozemska kraljica Beatrix (1938), španski vladar Juan Carlose I. (1938) ter ameriški diplomat in predsedniški svetovalec Henryk Kissinger (1923). Na koncu je sestanke začela obiskovati tudi britanska kraljica Elizabeta II. (1926). Princ Bernhard, dolgoletni predsednik skupine, se je 1976 leta zapletel v korupcijo: obdolžili so ga, da je vzel podkupnino v višini 1,1 milijona dolarjev od podjetja Lockhead. Član kraljevske družine je moral odstopiti, se odpovedati vsem privilegijem, javnim funkcijam, tudi naslovu predsednika Skupine Bilderberg. Njegovo mesto je prevzel ameriški politik Joseph Esrey Johnson (1895–1990). Kljub veliko pomembnim osebnostim, ki so se znašle v skupini, je organizatorjem uspelo zadržati v tajnosti vse razgovore, odločitve in akcije. Vse do druge polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja niso izšli v javnosti nobeni novinarski članki o Bilderbergu. Leta 1975 je začel njihovo delo redno zasledovati raziskovalni novinar in reporter James P. Tucker (1935).
Novinarsko iskanje resnice
Tucker je bil eden prvih novinarjev, ki je skušal »odkriti« tajnost skupine in je prišel vse do njenih vrat. Objavil je življenjsko knjigo Bilderberški dnevnik (2005) z nekaterimi presenetljivimi podatki. Trdil je, da je za politični padec Margaret Thatcher (1925) kriva skupina, ki ni bila zadovoljna z njenimi energičnimi ukrepi. Skupina Bilderberg naj bi pomagala Billu Clintonu (1946) do predsedniškega položaja (1993). Zahvaljujoč Tuckerjevi knjigi so se začele širiti govorice o številnih tajnih zarotah. Od takrat so člane Skupine Bilderberg označili kot »tajne vladarje sveta.« Po nekaterih virih naj bi se na enem od njenih sestankov dogovorili o ameriški invaziji v Iraku leta 2003, pa tudi o likvidaciji terorističnega voditelja Osame bin Ladena (1957–2011). Angleški novinar Charlie Skelton se je odločil pisati o Skupini Bilderberg, ki je imela leta 2009 sestanek v grškem kraju Wuliagmeni. Prišel je do hotela, ki je bil strogo zastražen. Okrog njega so hodili policisti in detektivi v civilu, zgradbo je preletavalo letalo F-16. Ko so ga stražarji opazili, so mu rekli, naj se umakne, ker Bilderberg ni nobena šala! V Grčijo so prišli na sestanek predstavniki številnih mednarodnih bank in podjetij (Coca-Cola, Siemens, Airbus). Nemški novinar Gerhard Wisnewski je v knjigi Tisti, ki vlečejo konce (2010), zapisal, da je Bilderberg leglo »svetovne diktature«, da izkorišča finančno krizo Grčije in drugih držav v Evropski uniji, kako bi vse skupaj podredili mednarodnemu denarnemu skladu. V knjigi Super razred. Kdo vlada svetu? je avtor David Rothkopf opisal delovanje približno šest tisoč mednarodnih organizacij, ki držijo v rokah »ključe našega planeta«.
Rimski klub
Podobno kot druge tajne organizacije iluminatov in prostozidarjev so tudi Lobanjo in kosti (Skull ande bones) ali Boheima Grove in Bilderberg Group povezali s pojmom novi svetovni red. Mnogi mislijo, da majhna skupina ljudi upravlja politične in gospodarske resurse na našem planetu in poskuša izoblikovati enotno, svetovno totalitarno vlado. Nastalo je nekaj filmov, ki so skušali predstaviti tajne organizacije, o katerih ljudje ne vedo podrobnosti, ne poznajo njihovih ciljev. Ameriški novinar, teoretik zarot Alex Jones (1974), je leta 2007 posnel dokumentarni film Konec igre: načrt globalnega suženjstva. Kubanski predsednik in diktator Fidel Castro je leta 2010 napisal o Skupini Bilderberg članek, v katerem je obsodil skupino za poskus odstranitve vseh meja z željo zavladati svetu. Obstaja celo organizacija Occupy Bilderberg, ki redno organizira demonstracije pred hoteli, kjer so sestanki skupine. Podobna organizacija, vendar še zdaleč ne tako skrivnostna kot Skupina Bilderberg, je tako imenovani Rimski klub. Leta 1968 sta ga ustanovila italijanski poslovnež Aurello Peccel (1908–1984) in škotski znanstvenik Alexander King (1909–2007). Prvo srečanje je bilo leta 1968 v vili Davida Rockfellerja v italijanskem Bellagiu. Rimski klub se ukvarja z različnimi svetovnimi travmami in problemi, med drugim tudi z izkoriščanjem naravnih bogastev. Člani so mnogi znani politiki, podjetniki, ljudje z različnih akademskih področij. Tudi nekateri člani Skupine Bilderberf. Kot na primer nizozemska kraljica Beatriz, Henryk Kissinger ali Bill Clinton. Člani kluba so tudi eden najbogatejših ljudi na svetu, Bill Gates (1955), ruski politik Mihael Gorbačov (1931), nekdanji generalni tajnik OZN Kofi Annan (1938) ter pokojni češki politik in književnik Vaclav Havel (1936–2011).
Znani člani Trilaterale
Trilaterala je v določenem smislu razširjena delovna skupina, manj skrivnostna kot Bilderberg Group. Nastala je na pobudo bančnika Davida Rockfellerja in diplomata Henryja Kissingerja, ki sta druženje in politični ter gospodarski koncept Skupine Bilderberg razširila tudi na Azijo. Razgovori na teh srečanjih, štirikrat na leto, so tajni, o njihovem delu ni nobenih zapisnikov. V zadnjem času pa so novinarji prišli do popisov članov. Člani Trilaterale so tudi nekateri politiki, podjetniki in pravniki iz Slovenije, Srbije in Hrvaške. Iz Slovenije je član Trilaterale samo Marko Voljč, nekdanji izvršni direktor Nove Ljubljanske banke, višji uslužbenec korporacije Change&Suport KBC Group, s sedežem v Bruslju. Srbskih predstavnikov je več: Tahir Hasanović, izvršni direktor East West Bridgea, Jovan Kovačić, direktor East West Bridgea, Dejan Novaković, državni sekretar v ministrstvu za energijo, podpredsednik East West Bridgea, vsi iz Beograda.
Kolinda Grabar-Kitarović izstopila iz Trilaterale
V Trilaterali so bili tudi trije Hrvati. Poleg Kolinde Grabar-Kitarović še Marjan Hanžeković, pravnik s svojo odvetniško pisarno Hanžeković-Partnerji in lastnik EPH, ter Franjo Luković, predsednik upravnega odbora Zagrebške banke-UniCredit group iz Zagreba.
Ko je lani gospa Kolinda Grabar-Kitarović (1968) kandidirala za predsednico Hrvaške, je obljubila, da ne bo šla na sestanek Trilaterale v Beograd, da bo iz nje izstopila. Držala je besedo in odšla iz organizacije, v kateri so jo sprejeli kot pomočnico glavnega tajnika Nato za javno diplomacijo, kot nekdanjo veleposlanico Republike Hrvaške v Washingtonu in kot nekdanjo ministrico za zunanje zadeve in evropskih integracij. V drugem krogu predsedniških volitev 11. januarja je bila izbrana za predsednico Republike Hrvaške. Prvi obisk čez mejo je naredila v Slovenijo, kjer se je v Mokricah srečala s predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem. Nekaj dni pozneje se je v New Yorku srečala s Billom Clintonom, nekdanjim ameriškim predsednikom, in njegovo soprogo Hillary Clinton, mogoče bodočo predsednico ZDA.
