Od leta 2010 je 4. april dan zapuščenih in brezdomnih živali. Ta dan so izbrali na 1. konferenci nizozemskih organizacij za živali predvsem iz praktičnih razlogov, med drugim je to natanko pol leta pred 4. oktobrom, dnevom živali. Veliko ljudi se za ljubljenčke še vedno odloča iz napačnih razlogov ali pa ne poskrbijo za sterilizacijo oz. kastracijo, zato nezaželene živali mnogokrat celo zapustijo v gozdu ali ob cesti.
DPMŽ Celje
Na srečo v Sloveniji obstaja tudi kar nekaj društev, ki se s prostovoljci srčno trudijo nesrečne mucke (in seveda psičke) nahraniti in poskrbeti za sterilizacijo in kastracijo, da se mačke ne bi množile, saj jih na ulici pogosto kmalu čaka žalosten konec, pravi Vera Stante, podpredsednica Društva za pomoč živalim Celje (DPMŽ).
Gre za eno najstarejših društev za pomoč živalim v Sloveniji, saj je bilo ustanovljeno kmalu po drugi svetovni vojni. Zdajšnji predsednik Matej Videčnik se lahko pohvali, da je bila njegova stara mama ena od ustanoviteljic društva.
DPMŽ Celje
50 brezdomnih muc
DPMŽ ima okoli sto članov, od tega jih je deset zelo aktivnih in so vsak dan na terenu. Trenutno je v njihovi oskrbi kar 50 brezdomnih muc. Njihove aktivnosti so med drugim tudi ozaveščanje in na stojnicah zbiranje sredstev za društvo.
Hrano za brezdomčke občasno zbirajo tudi v trgovinah za male živali. »Naše poslanstvo je pomoč vsem živalim, ne le muckom in psičkom,« pojasnjuje Vera. »Imeli smo recimo celo primer zlatih ribic, ki naj bi bile v premajhnem akvariju. Člani društva se odzovemo, kadar nam kdo pove za kakšno sporno situacijo, in jo preverimo. Včasih je dovolj že pogovor s človekom, da se zadeva uredi.« Če ne gre drugače, pa se društvo poveže z veterinarsko inšpekcijo ali živalsko policijo. Z enimi in drugimi po Verinih besedah dobro sodelujejo, tako kot z bližnjimi veterinarskimi klinikami in nekaterimi drugimi podjetji, ki članom omogočajo popuste pri nakupih oziroma storitvah.
Vera ima doma dva mucka in psička. Vsi so rešeni z ulice. Vseh člani seveda ne morejo obdržati sami – »Vsi imamo doma po več svojih živali« –, zato najdenčkom poiščejo začasne domove, ko pa jim najdejo stalne, seveda preverjajo, ali so šli res v dobre roke. Vera je bila po poklicu bolničarka in je z veseljem pomagala ljudem. Potem je zbolela in se morala invalidsko upokojiti. Nato je morala skrbeti še za očeta, po njegovi smrti pa se je s srcem in dušo zapisala društvu.
DPMŽ Celje
»Moram reči, da so nam ljudje nasploh pripravljeni pomagati. Denar, ki ga dobimo, namenimo ne le za potrebe društva – hrano, sterilizacije, bencin –, temveč hrano za živali včasih kupimo tudi ljudem, ki so se znašli v finančni stiski in ne morejo skrbeti ne zase ne za živali. In ker nočemo, da bi živali pristale na ulici, jim priskočimo na pomoč mi. Poleg tega jim podarimo odejice, povodce, posodice, če jih potrebujejo,« pravi Vera.
Miško kot budilka
Glavna zvezda DPMZ Celje je Miško. To je častitljivih 23 let star muc, torej je samo štiri leta mlajši od najstarejšega mucka na svetu. Morda ga celo dohiti in prehiti! Njegova skrbnica Helena ima doma tudi dva konja in psička, vsi so stari deset let, ter tri muce, dve sta stari 15 in ena 12 let. Helena pravi, da zjutraj sploh ne potrebuje budilke. Miško jo namreč tako dolgo boža s tačko, da vstane.
Zadnje čase ima ta dinamična dvojica pestre dneve, saj obiskujeta osnovne šole in domove za ostarele, v katerih se oskrbovancem zdi prav »fletno«, da jih obišče muc, ki je celo starejši od njih – Miško ima, če mačja leta preračunamo v človeška, že celih 110 let, dolgoživost pa je očitno v genih, saj je 24 let dočakala tudi njegova stara mama. Miška obiski po različnih ustanovah prav nič ne utrujajo. Aprila in maja jih bo imel še kar nekaj in videti je, da v njih prav uživa. »Miško je postal prava mala zvezda na našem koncu. Če ga ljudje vidijo, ga pozdravijo in mu zaželijo še na mnoga leta,« dodaja Vera.
Ko obiskujejo osnovne šole, Vera in Helena, z Miškovo pomočjo, seveda, poudarjata predvsem dejstvo, da je imeti žival odgovorna stvar, zgledno skrbeti zanj, tako kot za Miška skrbi Helena, pa tudi, da ima veliko možnosti, da dočaka vsaj približno toliko let kot Miško. Heleni ni žal niti centa, ki ga je dala za Miška, čeprav so bili stroški za veterinarja posebej takrat, ko je imel težave s prostato in ledvicami, precejšni.
DPMŽ Celje
Celo če zase ni imela dovolj, se je denar za Miška vedno našel, pove ponosno. Sicer veterinarji pravijo, da se muc neverjetno dobro drži, kar je zagotovo kombinacija izjemne volje do življenja in ljubezni, za katero čuti, da mu jo daje Helena.
V Sloveniji še vedno živi mnogo brezdomnih živali, predvsem mačk. Za veliko ljudi so moteče, čeprav so za to stanje krivi izključno neodgovorni lastniki. Zapuščene oziroma brezdomne živali so na cesti prepuščene same sebi, na milost in nemilost mimoidočih.
A tako malo je potrebno, da rešimo življenje brezdomčku, tako malo, da zadržimo izgubljenega psa, tako malo, da vzamemo v naročje zapuščeno muco in pokličemo 112, kjer nam dajo številko dežurnega zavetišča. Vsak lahko naredi nekaj!
DPMŽ Celje
DPMŽ Celje
DPMŽ Celje
