V neki točki časa smo izgubili pravico, da naprave popravljamo, jih dodelujemo in spreminjamo, da ustrezajo potrebam. Nismo lastniki naprav, kupili smo le pravico, da jih uporabljamo. Izgubili smo svobodo, postali smo sužnji, prisiljeni uporabljati naprave tako, kot si je to zamislil izdelovalec. Ko je z napravo nekaj narobe, nam dopušča le dve možnosti: odnesti jo v servisno podjetje, ki ga je izdelovalec pooblastil, da sme popravljati njegove naprave, ali v njegovi trgovini kupiti novo. Pozivi izdelovalcem, da morajo javno objaviti servisne priročnike, sheme elektronskih vezij in programsko kodo pa vedno znova naletijo na gluha ušesa ter trditve, da gre za njihove intelektualne pravice.
Omejitev, kaj lahko počnemo z napravo, je vse več. Pred leti smo se razburjali, ko so se v tiskalnikih pojavili števci natisnjenih izpisov. In se hočeš nočeš sprijaznili s tem. Vemo, da bo tiskalnik zahteval menjavo črnilnika, ko bo ta natisnil predpisano število listov papirja, pa čeprav črnilnik še ne bo prazen. Kot tudi, da bo tiskalnik nehal delovati, ko bomo dosegli število izpisov, ki so predvideni v njegovi življenjski dobi.
Izgovori so bili vedno enaki: »Tako zagotavljamo, da uporabnik vedno dobi kakovosten izpis.« Kaj pa, če mu je za kakovost vseeno? Števci so se prikradli v vse naprave, ki imajo vsaj malo pameti. Tudi v aparat za kavo, ki zahteva servisni pregled, ko skuha predpisano število skodelic kave. Pa čeprav ni z njim nič narobe. Serviser ga bo odprl, očistil, kar bi lahko storili tudi sami, in svoje delo drago zaračunal. Cene uradnih serviserjev pa niso visoke zaradi zahtevnosti njihovega dela, temveč zaradi zahtev izdelovalcev, ki nas želijo tudi na ta način prepričati, da je bolje, če raje kupimo novo napravo.
Kdor razdira in spreminja naprave, želi vedeti, kako je ta sestavljena, kako deluje, pa ne zato, da bi ukradel intelektualno delo, temveč da bi njeno delovanje prilagodil svojim potrebam in ga izboljšal. Napravo izdelajo tako, da jo je težko razdreti oziroma jo lahko med tem pokvarimo. Če ne vemo, kako se stvari pravilno lotiti. Uporaba vijakov z nestandardnimi glavami je že zastarel način. Po novem so ohišja zlepljena, v notranjosti naprave pa so krhki deli, ki se radi zlomijo. Tako imenovano povratno inženirstvo, proces razdiranja naprav in dekodiranja programov, pa je v večini sveta prepovedano. Brez tega pa ni mogoče predelati in izboljšati naprave.
Nihče ne more nadzirati, kaj počnemo za zidovi svojega doma. Problem se pojavi, ko nekaj spremenimo, nato pa želimo svoje intelektualno delo prodati uporabnikom, ki imajo podobne potrebe. Takrat nastopi armada odvetnikov izdelovalcev, ki v kali zatrejo takšne poskuse. Pa čeprav predelava in modifikacija naprav pomenita napredek. Tehnologije ali načina uporabe naprav.
Pri vsej stvari pa ne gre za to, temveč v resnici za svobodo in pogled na lastništvo. Ko napravo kupim, bi morala biti moja, v resnici moja. S tem pa tudi pravica, da jo po mili volji razstavljam – kar ne bi smelo vplivati na garancijo in pravice, povezane s stvarnimi napakami –, spreminjam njen program, ji dodajam, kar želim, ali jo uporabim na način, ki se mi zdi primeren. Ne glede na to, kaj si misli izdelovalec naprave. Starejši bralci se boste spomnili, da je nekoč veljalo pravilo, da morajo biti naprave opremljene s priročniki, v katerih je bila tudi shema elektronskih vezij in napotki, kako jo razstaviti. Te informacije izdelovalci že nekaj časa skrivajo pod izgovorom poslovne skrivnosti.
