V času hladne vojne sta se Sovjetska zveza in Združene države Amerike pomerili v oboroževalni dirki. Tako eni kot drugi so hoteli dokazati svojo prevlado v svetu, ki je bil razdejan v drugi svetovni vojni. Vemo, komu je zadano uspelo.
NASA
Sovjeti so vodstvo prevzeli aprila leta 1961, ko je kozmonavt Jurij Gagarin kot prvi človek poletel v vesolje. Istega leta je ameriški predsednik John F. Kennedy pred kongresom izjavil, da bo Amerika poslala človeka na Luno.
Tako se je tudi zgodilo. Kennedyjevo obljubo je izpolnil predsednik Lyndon B. Johnson – leta 1969 je tako lahko ves svet v črno-belih barvah na televizijskih sprejemnikih prisostvoval »velikemu koraku za človeštvo«. Neil Armstrong je v Luno zasadil ameriško zastavo in dirka je bila končana. Amerika je zmagala. Danes, več kot petinštirideset let pozneje, ko je tehnologija tako napredovala, da je povezala vse ideje sveta, se postavlja vprašanje, ki bi kaj lahko dobilo dokončni odgovor. Je ameriška vlada za politične točke zrežirala pristanek na Luni v času, ko tehnologija takšnemu podvigu ni bila dorasla?
So Američani res pristali na Luni ali pa je sloviti posnetek nastal v filmskem studiu? Nekateri sveto prisegajo na slednje.
Manipulacija za politične točke
Številni alternativni raziskovalci in skeptiki so namreč prepričani, da so Američani na Luni pristali s pomočjo televizije in filmske tehnologije. Pri tem pa naj bi si pomagali s Stanleyjem Kubrickom, slovitim filmskim režiserjem, ki naj bi pristanek zrežiral. Zagovorniki te teorije le-to podpirajo z dokazi, kot so razne anomalije posnetka, denimo več virov svetlobe, plapolanje zastave, čeprav ni vetra, odsotnost kraterjev, ki bi morali nastati ob pristanku, odsevi nenavadnih predmetov v vizirju astronavtske oprave, odsotnost zvezd, gibanje astronavtov in tako dalje. Vendar pa sama vsebina posnetka ni edini kamen spotike.
Arhiv Svet24
Kennedyjevo obljubo je izpolnil predsednik Lyndon B. Johnson.
Van Allenovi sevalni pasovi
Mnogi namreč opozarjajo na nevarne koncentracije sončnega in kozmičnega sevanja, ki obkrožajo Zemljo, sevanje pa naj bi bilo kronski dokaz, da slovita odprava ni nikdar dosegla Lune. Van Allenovi sevalni pasovi namreč predstavljajo prostor okoli Zemlje, katerih delci izvirajo tako iz sončnega vetra kot iz kozmičnih žarkov. Da bi bila odprava Apollo 11 ali katerakoli druga uspešna, bi morala oprema in posadka biti zaščitena pred intenzivnim sevanjem, opozarjajo skeptiki. Tako je na mestu vprašanje, zakaj petdeset let pozneje še vedno ni bilo druge odprave na Luno in zakaj Nasa šele zdaj poskuša rešiti težavico, ki jo predstavljajo pasovi, katerih obstoj so decembra 1958 potrdili z balonom?
Arhiv Svet24
