Tako ostajajo le še razdrobljeni habitati.
Ekolog Nick Haddad pa se je s sodelavci odločil ovrednotiti resnost posledične izgube biotske raznovrstnosti in dolgoročne posledice. Raziskovalci so zbrali za petintrideset let podatkov s petih celin in tako zajeli številne gozdne ekosisteme. Na ta način so dobili boljšo predstavo o posledicah fragmentacije, slika pa, kot se izkaže, ni lepa. Skoraj dvajset odstotkov gozdov na našem planetu meri le približno sto metrov od svojih obronkov. Sedemdeset odstotkov gozdnih površin je znotraj osemstotih metrov od njihovih robov. Kar pomeni, je dejal Haddad, da skoraj nobenega gozda ni mogoče imenovati divjina.
Haddad s kolegi opozarja, da se bo situacija le še poslabšala.
Bližnji stiki z ljudmi so se že večkrat izkazali za smrtonosne, ko pride do biotske raznovrstnosti – dejstvo, da se dve tretjini vseh gozdov praktično nahajata na dvoriščih človeških domov, je zato vsekakor zaskrbljujoče. Urbana okolja imajo namreč številne posledice za bližnje ekosisteme, posamezne izolirane zaplate gozdov pa lahko sprožijo nepredvidljivo ekološko verižno reakcijo. Vrste, ki so omejene na majhno območje, težje migrirajo in kolonizirajo druga območja, zaradi česar trpi genetska razgibanost, takšen živelj pa tvega izumrtje. Na določenih območjih deževnih gozdov fragmentacija spodbuja rast mlajših dreves, zaradi katerih odmirajo starejša.
Haddad s kolegi opozarja, da se bo situacija le še poslabšala. Širitev obdelovalnih površin se nam bo maščevala, zato opozarja, da bo potrebno agresivno pogozdovanje med osamljenimi gozdnimi zaplatami.
