Ne z grškimi bajeslovnimi bitji, pol človekom, pol konjem, čeprav so po njih dobili ime, temveč s pripadniki skupine ledenih planetoidov, ki krožijo okoli Sonca med Jupitrom in Neptunom. Nekateri od njih na svoji poti celo prečkajo tirnico Marsa. En astronom pa meni, da ti kentavri Zemlji pretijo že vrsto let. »Nič nenavadnega ne bi bilo, če so velikanski kentavri strmoglavljali že na začetku našega sončnega sistema,« je dejal William Napier, profesor astronomije na univerzi v Buckinghamu. Vendar pa je njegovo mnenje veliko bolj kontroverzno, kot pa je mogoče soditi samo iz te izjave.
Tirnice kentavrov v daljšem obdobju niso stabilne.
Množična izumrtja
Napier namreč domneva, da so množična izumrtja skozi geološko zgodovina posledica velikanskih kentavrov, ki so deževali na naš planet in sejali smrt. To, da bi lahko padec velikanskega kometa lahko pomenil konec življenja na Zemlji, že dolgo ni več skrivnost. Takšen katastrofalen dogodek naj bi pred približno 65 milijoni let naredil konec dinozavrom, vsake toliko pa navdihne katerega od filmskih ustvarjalcev. Vendar pa nobeno drugo množično izumrtje ni bilo povezano z enim velikanskim trkom. Medtem ko bi takšni primeri lahko bili redkost, so nekateri astronomi mnenja, med njimi je tudi Napier, da so »epizode bombardiranja« kot posledica razpada velikega kometa ali asteroida v neposredni bližini Zemlje veliko bolj pogoste. Njihov izvor ni docela dorečen – lahko bi prihajali iz Oortovega oblaka ali asteroidnega pasu, a se to zdi le malo verjetno, saj nas drobir od tam le redko doseže. Zato se veliko bolj verjeten krivec zdi populacija kentavrov, saj katerega od njih občasno zanese v našo neposredno bližino. Da bi dognal, če so velikanski kentavri res odgovorni za bombardiranje Zemlje, si je Napier pomagal z vrsto računalniških simulacij. Tako je odkril, da se večji kentavri premera okoli 200 kilometrov), Zemlji približajo na vsake 500.000 let. Pol manjši kentavri pa, sodeč po njegovih dognanjih, vsakih 30.000 let. Napier je nato pregledal zbirko znanih kraterjev in prepoznal devet epizod bombardiranja, ki bi lahko bile posledice razpadov kentavrov v orbiti našega planeta. Vsaka od epizod pa je bila skladna z izginotjem morskega življenja, kot je razvidno iz fosilnih ostankov. Vendar pa Napier s svojimi dognanji marsikoga ni prepričal. Eden takšnih je Alan Harris z Inštituta vesoljskih znanosti v Koloradu, ki meni, da Napier vidi vzorce v povsem slučajnih pojavih. Prav tako ne najde razlage, zakaj bi kentavri razpadli v tistem kratkem času, ko se premikajo skozi orbito našega planeta. Kot kaže bo čas tisti, ki bo pokazal, če so kentavri res Zemljini najhujši sovražniki.
