Da so prispeli do omenjenega pristanišča, je morala trojica prečkati gorato
otočje samo z vrvjo in s sekiro – kar je pred tem ali po poskusil le malo kdo. Tako so uspeli rešiti vse člane imperialne transantarktična odprave.
Možje so iz Anglije odpluli leta 1914 na krovu ladje Endurance. Njihov cilj je bilo prečkanje Antarktike od mesta v bližini zaliva Vahsel in nato nadaljevati do Rossovega otoka na nasprotni strani celine. Načrt se jim je sfižil, potem ko je njihovo ladjo ukleščil morski led nedaleč od njihovega cilja v zalivu Vahsel.
Takšne izkušnje v ekstremnih podvigih niso redkost – ljudi spremljajo angeli varuhi, takšni in drugačni vodiči ali celo Jezus.
V času, ko so dosegli Stromness, o tem sicer niso govorili, pozneje pa so trije možje spregovorili o nenavadni skupni izkušnji – o občutju, da niso potovali kot skupina treh temveč štirih. Četrti je po njihovih besedah bila zgolj tiha prisotnost osebe, ki je z njimi hodila do Stromnessa, a nič dlje. To naj bi se še posebej dotaknilo Shackletona, ki pa je o tem le redko spregovoril.
Takšne izkušnje v ekstremnih podvigih niso redkost – ljudi spremljajo angeli varuhi, takšni in drugačni vodiči ali celo Jezus. Kakorkoli že, v večini poročil je omenjana občutena prisotnost, včasih z glasom, pogosto brez očitne oblike. Zdi se torej, da ekstremni pogoji pogosto sprožijo občutja prisotnosti nekakšnega vodiča ali varuha; da gre za nekakšen obrambni mehanizem, odvisen od okoliščin. A takšne izkušnje niso omejene zgolj na najbolj ekstremne okoliščine. Pogosto se to dogaja žalujočim in tistim, ki jih muči spalna paraliza ter ljudem s parkinsonovo boleznijo ali z možganskimi poškodbami.
Povezava z žalovanjem nakazuje, da so na delu čustveni dejavniki in pričakovanjem, da bi preminula oseba morala biti prisotna. Pri bolnikih s parkinsonovo boleznijo se občutje najpogosteje pojavlja pri tistih, ki prejemajo velike doze zdravil, kar bi lahk pomenilo, da je na delu živčni prenašalec dopamin. Morda najbolj zgovorne pa so obravnave ljudi z možganskimi poškodbami, ki izkušajo prisotnost neznane entitete. Najpogosteje se to dogaja tistim s poškodbami temporalno parietalnega stičišča – območja, ki je povezano pri notranjih predstavah, ki jih imamo o naših telesih. Mogoče je torej, da je občutje v bistvu zunanja podvojitev podobe našega telesa. To bi lahko razložilo tudi občutje vezi s skrivnostno pojavo. Drugače je pri spalni paralizi, kjer pojava pogosto vzbuja strah. Strokovnjaki menijo, da gre to pripisati impulzom zaznavanja groženj v okolju. Ti impulzi v navezavi s paralizo misic bi torej lahko bili povod za strah pred pojavo v sobi. Boljše razumevanje zaznavanja raznovrstnih prisotnosti bi torej obenem pomenilo tudi boljše razumevanje nas samih.
