Novice Svet24

Medse so sprejemali prijatelje, sošolce, uvedli ritual sprejema, iniciacije, člani so morali opraviti preizkušnje, se zakleti, da bodo skrivnosti čuvali do smrti. Pozneje so lahko prebrali, da so glavne značilnosti tajnih društev ritualni obredi, ki se zapečatijo s pečati tišine. Že nobelovec Ivo Andrić je rekel, da je v molčečnosti gotovost! Tajna društva so lahko odprta, omejeno odprta, zasebna ali tajna. Med tajnimi organizacijami pa so rasistične, kot je kukluksklan, politične, kot so bili karbonarji ali dekabristi, cerkvene, na primer jezuiti ali Opus Dei, ali pa vojaške, kot so denimo vitezi templjarji in malteški vitezi. Danes poznamo tajna društva po ameriških univerzah, med bogataši in politiki. Nekatera tajna društva so obarvana religiozno – spomnite se biblijskega zapisa, kako je Jezus v templju predaval izbranim učencem. Druga društva so politična in imajo svoje stopnje; pri prostozidarjih se te povzpenjajo od učenca in pomočnika do tretje stopnje, stopnje mojstra. Škotski obred ima 33, misramski red pa celo 92 stopenj. Nekateri izvirajo iz zgodnjega krščanstva: Kristusovi verniki so se med seboj imenovali »učenci«, »bratje«, »sinovi svetlobe«. Nekateri od teh izrazov so se ohranili vse do današnjih dni. Pa ne samo izrazi, marveč tudi obredi, tajne besede in strogo skriti cilji.

Tajna društva so lahko odprta, omejeno odprta, zasebna ali tajna. Med tajnimi organizacijami pa so rasistične, kot je kukluksklan, politične, kot so bili karbonarji ali dekabristi, cerkvene, na primer jezuiti ali Opus Dei, ali pa vojaške, kot so denimo vitezi templjarji in malteški vitezi. Danes poznamo tajna društva po ameriških univerzah, med bogataši in politiki. Nekatera tajna društva so obarvana religiozno – spomnite se biblijskega zapisa, kako je Jezus v templju predaval izbranim učencem. Druga društva so politična in imajo svoje stopnje; pri prostozidarjih se te povzpenjajo od učenca in pomočnika do tretje stopnje, stopnje mojstra.

Gilde in cehi

Pravzaprav poznamo dve vrsti tajnih društev: politična in iniciacijska. Prva prikrivajo svoje delovanje in imena svojih članov, ker so njihove akcije v glavnem usmerjene zoper obstoječi politični sistem. Iniciacijska društva  v glavnem ne skrivajo svoje zgodovine, pravil in ciljev. Ta društva čuvajo kot skrivnost samo svoje obrede, ki jim »neposvečeni« ne morejo prisostvovati. Člani takšnih društev imajo svoje znake prepoznavanja, gesla in stiske rok. V srednjem veku se je med vitezi, učenimi ljudmi in plemiči pojavila  ezoteričnost. Beseda je grškega izvora in pomeni dobesedno »poskušam vstopiti«. To bi lahko razumeli tudi kot »odpri mi vrata, da vidim, kaj je za njimi«, simbolično to pomeni vstopiti v neznani, skriti ali prikriti svet. Srednjeveška cerkev se je stoletja borila z neverniki, do iztrebitve je obračunala s Katari in Bogomoli, kar nekajkrat organizirala pohode na Jutrovo, do Jeruzalema, kjer so se templjarji treh različnih redov spoprijeli z muslimanskimi asasini. In medtem ko so se križarji borili za Sveto zemljo, so nastajali v Evropi gilde in cehi. Najbolj napredna in učena je bila gilda prostozidarjev. Njeni člani so gradili katedrale in palače. Čuvali so antična znanja in tehniko gradnje ter niso dopustili, da bi se jim pridružili delavci, ki niso bili člani gilde, ki niso bili »posvečeni«. Šele kot člani, po iniciaciji, so dobili znanje tako imenovane kraljeve umetnosti, tako da so posamezni člani postali izučeni kamnoseki, tesarji, ključavničarji, obrtniki. Takrat je bila Evropa polna potujočih prebežnikov, tatov, barab, ki so iskali zaposlitev, vsakdanji kruh, streho nad glavo. Člani gild so vse to imeli. Prvi prostozidarji so v barakah, postavljenih ob nedograjenih katedralah ali graščinah, ne samo spali in jedli, temveč so izkušeni mojstri, gradbeniki in arhitekti tam učili pomočnike, ti pa učence. Učenec je šele po sedmih letih uspešnega dela postal pomočnik in še sedem let je moral delati, obvladati matematiko, geometrijo, da je postal mojster.

Antični miti in legende

Iz antičnih časov so nam znane mnoge skrivnosti, nelogičnosti, miti in legende. Med njimi je Atlantida, ki vse do danes iskri domišljijo, nastale so številke teorije o njenem izginotju, morebitnem odkritju. Danes je Atlantida alegorija, simbol za izgubljeno celino, kjer sta »tekla med in mleko«. V antičnem svetu sta med drugim  živela učenjak, znanstvenik  trikrat največji Hermes Trismegist, zaščitnik alkimistov, in boginja Izis z deset tisoč imeni, vladarica sveta: znani so Izidini pa tudi elizijski rituali, ki so se odvijali v podzemnih hodnikih, daleč od nezaželenih oči, v glavnem ponoči. Bakanalije so trajale po več dni, nekaj odlomkov iz njihovih ritualov se je ohranilo. To je bil čas nesmrtnih duš, vanje je zapisana Orfejeva zgodba. Takrat je delovala Pitagorova šola, Platon je razmišljal v obliki dialoga o smrti. Na Apeninskem polotoku so se pojavili rimski misteriji, neulovljive vestalke, kult druidov. V krščanski filozofiji so dobili svoje mesto legende o Mariji Magdaleni, razmišljanja o hermetiki in alkimiji, o satanizmu. Legenda o vitezih ovalne mize je dobila številne inačice, sveti gral se je selil iz rok v roke, nastala je knjiga o Parsifalu, čarovnik Merlin je bil zdaj tu, zdaj tam. Mnogi so mislili, da je vsa dotedanja zgodovina zapisana v katedrali Chartres, v labirintu očiščevanja. Na Angleškem so v Rosslynu zgradili mini katedralo, »kopijo Salomonovega hrama«; pojavil se je okultist Roger Bacon; trubadurji so po evropskih graščinah peli o resničnih in izmišljenih junakih, častili ljubezen in nedolžnost. Vitezi so se borili za naklonjenost princesk in se zaljubljali v navadne dvorske dame. Alkimist Flamel je napisal knjigo o judu Abrahamu. Vsi ti in drugi  dogodki so se odvijali v strogi ali manj poostreni tajnosti. Junaki teh legend so iskali odgovore na navadna življenjska vprašanja: problem življenja in smrti je prisoten vse do današnjih dni, do danes nihče ni odkril smisla življenja, onostranstvo še vedno stoji na pragu človeških življenj. Vse to je prekrila pajčevina tajnosti. Tu in tam jo je komu uspelo za las dvigniti in si zaslužiti kazen bogov.

Tajna zgodovina Evrope

Evropa je polna skrivnosti. Nekatere so zapisane v leksikonih, druge v debelih latinskih knjigah, tretje so poskrite v vatikanskih kleteh, dober del  je zažgala inkvizicija na grmadah, v času protireformacije tudi v Ljubljani: to, kar je ostalo, je žarek v temo naše zavesti, vedenja in spoznanj. Vsaka doba je prinesla svoje navade, filozofske šole, duhovna gibanja, krvave revolucije. Že Hieronim Bosch je bil skregan s svetom, videl je stvari, ki jih drugi niso niti slutili, slikal je nebo in pekel, bil je popotnik,  ki je hodil pred stoletji, vplival na slikarsko generacijo, ki je prišla za njim. Zdravnik, zeliščar in posebnež je bil Paracelzus, ki je prišel vse do Ptuja in s svojo magično močjo in znanjem zdravil po grofijah za kruh in napitke. Francoise Rabelais je osmešil svet, Giordano Bruno je odkril neskončnost in enotnost vesolja, cesar Rudolf je Prago spremenil v alkimijsko in okultno delavnico. Christian Rosenkreutz je ustanovil Bratstvo rože in križa, Jan Amos Komensky je našel labirint sveta. Prostozidarji so se selili po Evropi, posamezniki so našli pot v lože, tudi slovenski intelektualci in plemiči, kot sta bila dva politika Kobencla na dunajskem dvoru, profesorja na tujih univerzah Franc Ksaver Jelenc in Josip pl. Plenčič ali  pa vojaški genij, izumitelj logaritemskih tablic Jurij Vega. Prostozidarji so posejali svoje lože po Evropi kot kmet zrnje v plodno njivo. Nosili so svetlobo v mrak, verjeli v svetopisemsko besedo, Janezovo besedo, ki je bila izgubljena, pozneje postala prava, da bi bila na koncu sveta. Vse tri besede so bile kot tri sveče, tri luči, tri vrednosti življenja: Modrost, Moč in Lepota. Emanuel Swedenborg je vzpostavil komunikacijo z duhovi, ki jih je videl v snu in se z njimi družil ter iz tega naredil znanost. Cagliostro je bil učenec Velikega Kopta, vnesel je v Evropo egipčanski obred. Skozi prostozidarske lože so šli in se v njih uveljavili s svojimi govori, glasbo in estetiko ljubljenja Goethe, Mozart in Casanova. Teozofske družbe, ki so spremljale tajna društva, so jim poskušale dati navdih slovanskega okultizma, na primer Madame Blavatska ali na Hrvaškem rojeni Rudolf Steiner. Bil je to kvas spoznanj, dognanj in vznemirljivih zaključkov o človeškem zavedanju, njegovih perspektivah.

Wikipedia

Prostozidarji so ustanovili svojo ložo celo v središču Vatikana.

Razburljivo dvajseto stoletje

V Avstro-Ogrski je bilo na začetku dvajsetega stoletja zadušljivo, nemirno. V Srbiji je nastala tajna organizacija Črna roka, z geslom Svoboda ali smrt. Posamezniki so mlade bosansko-srbske atentatorje pripravili do tega, da so ustrelili prestolonaslednika Ferdinanda in potegnili Evropo v prvo svetovno vojno. V Rusiji je prišlo do velikih političnih nemirov in še zdaj se točno ne ve, ali je bila to rdeča ali prostozidarska revolucija. Književnik Gustav Meyrink je odkril svetu magično Prago, praški Veliki mojster, akademski slikar Alfons Mucha, je  narisal slovansko epopejo in trdil, da morajo tudi Slovani dobiti svoj prostor v Evropi. V Nemčiji se je pojavila tajna organizacija, društvo Thule, ki je bilo povezano z nacizmom: njegov član je bil nekaj časa tudi Adolf Hitler in drugi visoki nacistični vojskovodje. O tem, ali je bil Hitler črni mag ali ne, se je mnogo pisalo, tudi o vlogi Rudolfa Hessa, ki je med vojno pobegnil v Anglijo in so ga tam imeli za »čarovnikovega učenca«. Zarotniške družbe, sekte ter društva so se po drugi svetovni vojni razmahnili: prostozidarji so ustanovili svojo ložo celo v središču Vatikana.

Da bi dobili vsaj skromen vpogled v to, kaj so bila in kaj so še danes tajna društva, bomo pripravili nekaj člankov, da bi vas bolj seznanili z njihovo zgodovino, delovanjem in cilji. Izbrali smo naslednje tajne organizacije: templjarji, rožni križarji, iluminati, prostozidarji, kukluksklan, mafija, Bilderbergška grupa, Lobanja in kosti, Opus Dei in slovenski rokovnjači.