Črna smrt je po Evropi ljudi kosila med leti 1347 in 1353 – na naši celini je podleglo 25 milijonov ljudi, še enkrat toliko pa v Aziji in Afriki. To je bil začetek tako imenovane druge pandemije kuge, zaporedja evropskih epidemij bolezni, ki je trajala več sto let. Vendar pa kuge v Evropi ni najti. Bolezen je endemična v Aziji, kjer je bila bakterija Yersinia pestis – povzročiteljica kuge – odkrita med malimi živalmi in bolhami. Leta 1894 jo je med epidemijo v Hongkongu odkril švicarsko-francoski zdravnik Alexandre Yersin, po kateremu je rod teh bakterij dobil ime.
»Kuga bi se lahko širila z ljudmi in prenašala s kapljicami. Širile bi jo lahko tudi bolhe.« - Nils Stenseth
Po najširše sprejeti teoriji naj bi bolezen v Evropo našla pot v 13. stoletju, ko naj bi se bakterija zaredila v tukajšnjem nič hudega slutečem življu, ta pa je poganjal vedno nove izbruhe. Vendar pa nekateri znanstveniki na to razlago niso pristali, saj medtem ko evropska divjad v 19. stoletju ni izginila, so izbruhi kuge do takrat prišli h koncu. Izjema je le jugovzhodna Evropa v bližini Kavkaza. Razvoj medicine pri tem dejstvu nima posebnih zaslug, saj začetnega širjenja bolezni z živali na ljudi ne more zamejiti. Tu pa so še zloglasne črne podgane – čeprav so bile na severu Evrope redke, območju kuga ni prizanesla. »Kuga bi se lahko širila z ljudmi in prenašala s kapljicami. Širile bi jo lahko tudi bolhe,« je dejal Nils Stenseth z univerze v Oslu. V krajih, kjer je kuga endemična, je bakterija razširjena med divjimi glodavci, kot so skakači. Povečini kugi gostiteljev med populacijo glodavcev in njihovimi bolhami ne zmanjka. Težave pa se pojavijo, ko nastopijo višje temperature, obenem pa se poveča količina padavin. Takrat število glodavcev upade, zato bolhe preidejo na domače živali in ljudi. Ta cikel jev Aziji še danes zaslužen za izbruhe kuge. Stenseth in sodelavci so zato proučili nihanje evropskih in azijskih podnebij, zabeleženih v drevesnih kolobarjih. Povezav med evropskimi podnebji in boleznijo niso odkrili, so pa zato odkrili zanimive povezave med spremembami v podnebju na območju gorovja Karakorum na severu Pakistana med leti 1250 in 1850 ter izbruhi kuge v evropskih pristaniških mestih. Tako so dognali, da je kuga pogosto izbruhnila 15 let po tistem, ko je podnebje postalo neugodno za gorske glodavce. 15 let se morda zdi veliko, a je treba upoštevati, da so razdalje v tistih časih terjale veliko več časa. Hitrost širjenja je nadalje primerljiva z drugi pandemijami. Znanstveniki bodo sicer potrebovali še več podatkov, preden bodo lahko potrdili, da je azijsko podnebje zaslužno za izbruhe kuge v Evropi. Vendar pa tudi ta teorija podgan ne razbremeni krivde. Ti glodavci so verjetno zaslužni za izbruhe na ladjah in za prenašanje kuge med pristanišči.
