Tokratni sogovornik Aymar De Lencquesaing je eden od njih. Preden je konec lanskega leta prevzel mesto direktorja za Evropo, Bližnji vzhod in Afriko – na tem položaju je nasledil nekdanjega Acerjevega generalnega direktorja Giafranca Lancija, ki je postal član uprave Lenova –, je zasedal več pozicij znotraj panoge. Med drugim je bil generalni direktor Packard Bella, zelo visoko v Acerju (odstopil je, ko je Lanci odšel v Lenovo) in nato še v svetovalnem podjetju Cap Gemini. Zdi se, da je v vseh teh letih ugotovil, katerih napak ni dobro ponavljati.
Ko pogledate naokrog na stanje v tej industriji, se vam zdi, da napreduje? Ali bi lahko trdili, da je večina izdelkov v bistvu slabših, manj izpopolnjenih kot pred desetimi leti, ko je bilo več konkurence, ko je prodaja PC-jev cvetela?
Trg osebnih računalnikov spet raste, torej je glavna kriza že minila. Je pa vprašanje na mestu. V zadnjih desetih do petnajstih letih se je industrija – mi smo izjema – odločila opustiti svoje tovarne. Večina jih je odprodala ali zaprla. Tudi sam sem to storil, ko sem bil v Packard Bellu. Imeli smo tri lastne tovarne. Vse tri sem zaprl in preselil proizvodnjo računalnikov k zunanjim proizvajalcem. Na začetku si misliš, da je to precej dobra rešitev. 'Obdržal sem razvoj in drugi mi sestavljajo računalnike, bilance so videti bolje, ni se mi treba ukvarjati z iskanjem dobaviteljev vseh mogočih komponent.'
Toda sama proizvodnja je verjetno dražja.
Malenkost dražja. Toda ni se treba ukvarjati s tem, kako proizvodne linije obdržati polne. Kajti tovarna je dobičkonosna samo, če so kapacitete vsak dan sproti zapolnjene. Če tekoči trakovi tečejo v prazno, ima podjetje še vedno enake fiksne stroške, prihodkov pa ni. Model je bil vsaj v teoriji videti razumen, imel je smisel. Po mojem mnenju pa industrija verjetno ni predvidela ene posledice tega početja, optimiziranja poslovanja, če hočete. To je prenos tehnologije oziroma znanja. Še preden se zaveste, nimate več niti svojega razvoja. Ker bo podizvajalec predstavil cel kup izdelkov, vi boste rekli, tole mi je všeč, ampak bi raje, da je videti tako, pri tem bi rad tako spremembo. Ko se večina proizvajalcev spusti v to igro, obstaja veliko tveganje, da celotna industrija izgubi precej zagona, motivacije za inoviranje. Kajti podizvajalci s tovarnami si prizadevajo doseči čim večje količine v proizvodnji. To pa pomeni, da so izdelki pod različnimi znamkami v osnovi enaki. Razlike so samo v malenkostih, ki ne vplivajo bistveno na proizvodni proces.
Podizvajalci verjetno ne gledajo na to, kaj si kupci želijo, ampak kako bodo čim bolje zaslužili s prodajo velikih količin izdelkov.
Oni služijo, če optimizirajo, racionalizirajo in standardizirajo. Ne pa če se prilagajajo potrebam kupcev. Če vsako stvar naredijo drugače. Proizvodni posel se izide, če postaviš linijo, s katere prihaja na tisoče enakih kosov. Lenovo je takrat obdržal vse svoje tovarne in celoten proces razvoja. Mislim, da je v tem ključna današnja razlika med nami in drugimi proizvajalci.
So to tovarne, ki jih je Lenovo imel že prej, ali jih je pridobil z nakupov IBM-ovega oddelka za osebne računalnike?
Tega ne vem povsem natančno, domnevam pa, da je Lenovo na Kitajskem že prej imel svoje tovarne. Je le kitajsko podjetje in tam je doma proizvodnja tehnoloških izdelkov. Danes lahko prav zaradi tega inoviramo, kot ne more nihče drug v celotni industriji. Yoga je primer te prednosti. Kupci so pametni. Prečešejo trg, pregledajo ponudbo in ocenijo, kateri izdelki ponujajo največjo vrednost za denar. Prepoznavajo inovacije in kupujejo izdelke, ki imajo pravo ceno, glede na to, kaj ponujajo. Čeprav so računalniki danes potrošno blago, je še vedno prostor za tiste, ki so voljni inovirati. Če pa to opustiš in zamudiš nekaj tehnoloških ciklov, si zelo hitro mrtev. Kar nekaj proizvajalcev, ki so bili nekoč na vrhu, zdaj ne obstaja več.
Včasih pa je od zunaj res videti, kot da je Lenovo trenutno edini proizvajalec, ki se mu dejansko izplača prodajati računalnike. Vsi drugi imajo od tega večinoma izgubo.
Zelo sem zadovoljen z našim položajem. (smeh)
Kje pa kot veteran te industrije, saj ste bili na vodstvenih pozicijah pri več drugih proizvajalcih osebnih računalnikov, vidite glavno razliko med njimi in Lenovom?
Če pogledam nazaj in poskušam ugotoviti razliko med dobrimi in odličnimi podjetji, je po mojem mnenju samo v eni sami stvari. Ključna je kultura znotraj podjetja. Mogoče zveni malo pretenciozno, celo newageevsko, kar hočem poudariti, pa je dejstvo, da notranja kultura odločilno pripomore k temu, da podjetje uresničuje načrte. Da dejansko stori to, kar si je zadalo in napovedalo. Da so izdelki dodelani in pravočasno na trgu. Vsakdo lahko izdela strategijo ali zanjo najame zunanje svetovalce. Razlika je v izvrševanju strategije. V Lenovu vse deluje po nenapisanem pravilu, da vsakdo občuti posledice, če ne izpolni obljubljenega.
Se v drugih podjetjih držijo načela »dovolj dobrega«? Torej, da postorijo ravno toliko, da so njihovi izdelki videti konkurenčno, dovolj dobri za večino kupcev, ne izstopajo pa po kakovosti, oblikovanju ali čem tretjem?
Mislim, da imajo v mnogih podjetjih filozofijo 'poskušajmo priti do stotice', hkrati pa se zavedajo, da je to izjemno težko. Zato so zelo zadovoljni, ko dosežejo 85. Tu ne gre tako. Raje si postavimo cilj pri 85 in potem spodbujamo vse, da razmišljajo velikopotezno, da si zastavljajo ambiciozne cilje. In tako poskušajo priti do 120. Gre za vprašanje odnosa. Miselnosti. Seveda se je najprej treba odločiti, v katero smer iti. Biti najbolj tehnološko napreden, biti drugačen, ponujati največ funkcionalnosti. Toda šele neizprosno zasledovanje teh ciljev lahko da rezultate. Polovičarstvo v tako izostreni konkurenci, kot vlada na trgu osebnih računalnikov, ne prinese ničesar.
Na vaši novinarski konferenci na sejmu IFA nas je vseeno nekoliko presenetilo, da ste poudarek dali skoraj izključno pametnim telefonom, do računalnikov ste prišli šele po pol ure. Kako to?
Na takem dogodku ne moremo predstaviti dvajsetih novih izdelkov, ker se preprosto izgubijo v vsej množici najav. Moramo se odločiti, kaj bomo predstavili kje. S tem ko smo predstavili tudi dva nova telefona, dajemo jasen signal, da nismo samo računalniški proizvajalec. In da smo ponudnik celovitih IT-rešitev. Povsod pa želimo biti številka ena. Vendar ne hitimo, znamo si vzeti čas. V zadnjem času v Evropi rastemo s 50-odstotno stopnjo.
Tudi zaradi telefonov? Kot vemo, jih v večini evropskih držav še niste začeli prodajati.
Zaradi vsega. Povsod, kjer smo začeli prodajati telefone, je šel posel strmo navzgor. Pri PC-jih rastemo petkrat hitreje od celotne industrije.
Pa vendar, kakšni so načrti glede pametnih telefonov? Se boste razširili še kam drugam kot v Srbijo in peščico drugih evropskih držav?
Postopoma dodajamo nove vzhodnoevropske, bližnjevzhodne in afriške države, kjer začenjamo prodajati telefone pod znamko Lenovo. Kot veste, smo napovedali prevzem Motorole. Ko bo ta posel končan, bomo imeli na voljo še znamko Motorola, ki je že prisotna v zahodni Evropi. In tudi uspešna z nekaterimi zadnjimi modeli. To se nam zdi dobra osnova za naš vstop na te trge.
Torej lahko pričakujemo, da se boste vsaj v zahodni Evropi bolj osredotočili na Motorolo kot na lastno znamko?
O tem še ne morem govoriti, saj še čakamo na regulatorna dovoljenja in posla še nismo mogli zaključiti. Vendar nam je znamka Motorola všeč. (smeh) Pričakujemo, da bo posel zaključen še letos.
