Priznati moramo, da je popolnoma nekaj drugega videti ga v živo kot gledati videoposnetke z njim, hkrati pa so organizatorji festivala Speculum Artium pripravili tudi izredno zanimivo predstavitev njegovih sposobnosti na gledališkem odru. Voditeljica iz mesa in krvi je razložila vse o njem, se pogovarjala z njim, robot pa je tekel, hodil, plesal, brcal žogo in sem ter tja naredil tudi kaj smešnega, v veliko veselje otrok, ki so prevladovali v dvorani.
Ko robota gledaš, kako prikazuje svoje sposobnosti, dobiš občutek, da je pod oklepom otrok, in ne kup elektronike, žic, baterij in programov. Pozabiš, da gre za robota, tako naravno je videti njegovo gibanje. Pa kaj, če ni ravno v pravšnjem položaju po človeških standardih in če je videti občasno smešno. Strezniš pa se, ko začne robot govoriti. Govor ni pristen, je tako, kot bi poslušal vnaprej posnet posnetek. Ali drugače. Nimaš občutka, da v resnici govori robot.
Hoja in tek robota sta izpopolnjena, vendar s človeškega vidika morda malce smešna. Robot stoji zravnano, ko pa začne hoditi, malo skrči kolena in hodi v takem položaju. Pri hoji roke premika, kot jih premikamo tudi mi, oziroma celotni zgornji del telesa uporablja za lovljenje ravnotežja. Pri tem slišimo zvoke motorjev, ki premikajo njegove okončine. Ni jih malo, saj je v telesu več kot petdeset delov, ki jih robot lahko premika. Njegova hoja je smešna, a hkrati ljubka. Težko bi jo drugače opisali. Da pa hodi po prostoru, morajo programerji v njegov program vpisati podatke o njem. Lahko hodi tudi sam v prostoru, ki ga ne pozna, ker ima dovolj vgrajenih tipal, vendar počasneje in previdno.
Med tipali je tudi kamera, ki je tam, kjer imamo mi popek. Uporabi jo, kadar želimo od njega, da brcne žogo. Ni tako enostavno, kot bi mislili. Cilj je, da žogo brcne natančno v določeno smer, ne da ta odleti kar nekam. Žogo mora videti, oceniti svoj položaj nog glede na položaj žoge, se prestaviti v najboljši položaj in brcniti. Popolnoma enako je tudi, kadar robotu zapovedo, da naj se vzpne in spusti po stopnišču ali da naj gre iskat in nato prinese kavo voditeljici, ki je nekje v prostoru. S kamero vidi tudi predmete, ki se v njegovi okolici premikajo.
Gibljivost robot pokaže s krajšim plesom, kjer v ritmu glasbe premika vse svoje okončine. Opazni so krajši zastoji med gibi, kadar robot razmišlja (preračunava), kaj mora storiti. Premori so tudi med ukazi, ki mu jih je dajala voditeljica v angleščini. Ker so sistemi za prepoznavo govora dovolj razviti, so svoje mesto našli tudi v možganih Asima. »Asimo, si pripravljen, da tečeš?« Robot odkima z glavo, vsa dvorana se smeji. Ni še pripravljen, potrebuje še nekaj časa. Skoraj sočustvujemo z robotom, ki ima prijazen obraz. Od daleč je videti kot čelada, vendar so pod vizirjem velike oči in nasmejana usta. Tudi na ta način Honda želi, da bi bil njen robot čim bolj človeški.
Glede na videno je škoda, da Asimo ne pride večkrat v Slovenijo, da bi ga lahko v živo videlo več ljudi. Je nekomercialni izdelek, ni v prodaji, če bi bil, bi stal več kot dva milijona dolarjev, zato resnično pokaže napore, ki so jih raziskovalci vložili v njegov razvoj. Ne da bi pri tem najprej mislili na komercialne koristi.
