V tistem, ko so odprli svoje pločevinke s hrano, je utrujeni Mikael Lindnord zagledal mršavega pritepenega psa, kako strmi vanj. Pes se mu je zasmilil, zato mu je vrgel eno od svojih mesnih kroglic, ne da bi si o tem mislil kaj posebnega. A ko so športniki vstali in se podali na pot, je pes odšel z njimi in z njimi ostal do konca.
Tekom zadnjih dveh etap skoraj 700-kilometrskega podviga, ki je ARWS (Adventure Racing World Series) so Švedi krstili za Arturja. Česarkoli so se lotili, neglede na to, kako naporno je bilo, se je tega lotil tudi Artur.
Tekmovanje namreč sestoji iz več etap, namenjeno pa je zgolj najboljšim vztrajnostnim športnikom na svetu. Ti se pomerijo v navigaciji, trekingu, teku, kolesarjenju, veslanju in plezanju. Artur je tako plaval, ko so oni veslali, grizel kolena z njimi ter gazil po blatu. Tudi, ko so ga zaradi njegove varnosti poskušali napoditi, je ostal z njimi.
»V Ekvador sem prišel po zmago. Namesto tega sem dobil prijatelja.« - Mikael Lindnord
Bilo je ravno pred veslalno etapo, dolgo slabih 60 kilometrov. Takrat so organizatorji tekmovalce opozorili, da morda ni najbolj pametno, da jim Artur sledi v vodo. A neglede na to, kako zelo so ga poskušali odgnati, jim je pes sledil v vodo. Ko so ga videli, kako se muči v vodi, ga je ganjeni Lindord potegnil v kajak, z obale pa je odzvanjalo bučno ploskanje.
Ko je ekipa po šestih dneh s tekmovanjem zaključila, so se njeni člani odločili, da psa še v Južni Ameriki odpeljejo na pregled k veterinarju. Lindnord je takrat sprevidel, da Arturja ne morejo pustiti samega.
Zato je za dovoljenje zaprosil švedski odbor za kmetijstvo, da bi lahko s seboj pripeljal Arturja. Prošnja je bila po nekaj dneh odobrena. Lindor je pozneje povedal: »V Ekvador sem prišel po zmago. Namesto tega sem dobil prijatelja.«
