V IT-svetu je pogosto, da legendarne pionirske znamke vzniknejo nazaj v življenje v povsem drugi obliki, ki z začetnim poslanstvom nimajo veliko skupnega, a Atari, ki je pred več kot štiridesetimi leti zaživel kot podjetje za računalniške igre, je v tem času prehodil burno pot in danes spet predstavlja taisto dobičkonosno branžo, čeprav s prvotnimi ljudmi in poslanstvom nima nič več skupnega. A ker ime nekaj pomeni, ga pač vedno znova uporabijo.
Začelo se je leta 1971
Leta 1971 sta Nolan Bushnell in Ted Dabney ustvarila inženirsko podjetje s čudaškim imenom Syzygy Engineering, ki je za Nutting Associates zasnoval in ustvaril Computer Space, prvi arkadni avtomat. Konec junija leta 1972 sta ustanovila Atari, Inc., pod streho pa povabila Ala Alcorna, legendarnega snovalca iger, ki je podpisan pod eno od legend, Pong. Pong je bil prvi Alcornov izdelek pod Atarijevo streho in neke vrste preizkus Alcornovih sposobnosti. V nasprotju s Syzygyjem je bil Atari tudi uradno registrirano podjetje, Bushnell pa je ime našel v igri go, iz katere je pobral več oznak potez in se nazadnje odločil za Atari, ki v tej kompleksni igri pomeni stanje, ko je kamen ali več njih v položaju, da jih pobere nasprotnik. Atari kot izpeljanka besede ataru pomeni zadeti tarčo, Japonci pa atari uporabljajo tudi, ko se neka napoved uresniči ali ko kdo zadane na loteriji. Atari je v Kaliforniji uradno zapisan s 27. junijem 1972.
Na vrhuncu je Atari poskrbel kar za tretjino letnega Warnerjevega prihodka in je bil najhitreje rastoče podjetje v ZDA v zgodovini v tistem obdobju.
Naslednje leto je Atari skrivoma ustvaril Kee Games, konkurenčno podjetje, ki ga je vodil Bushnellov sosed Joe Keenan in s katerim so zaobšli zahteve distributerjev po ekskluzivah. Tako Atari kot Kee sta prodajala praktično enako igro različnim distributerjem, vsak pa je dobil ekskluzivo. Zanimivo poslovno prakso so razkrinkali leta 1974, Keenan pa je nato postal direktor Atarija.
V rokah so imeli zlato gosko
A Atari je zgodovino začel pisati leta 1976, ko je Cyan Engineering za njih razvil fleksibilni videoigričarski sistem, ki je poganjal vse štiri do takrat obstoječe Atarijeve igre. Zadeva je nosila ime Atari Video Computer System ali VCS, pozneje preimenovan v bolj znani in legendarni Atari 2600. Fantje so imeli v rokah zlato gosko, a realnost posla in promocija sta bili zanje zunaj dosega. V iskanju vlagateljev je Bushnell leta 1976 prodal Atari podjetju Warner Communications za takrat ne tako zanemarljivih 30 milijonov dolarjev. Del denarja je vložil v dvorec kavnega velikana Folgersa, še naprej pa je vodil Atari. Bushnell je kaj kmalu po prodaji zašel v spor z vodstvom Warnerja glede usmeritve Atarija okrog ukinitve divizije s fliperji, predvsem pa je želel, da se Atari 2600 ugasne. Leta 1978 so ukinili Kee Games, decembra istega leta pa je dokončno počilo med Bushnellom in Mannyjem Gerardom, šefom Warnerja. Bushnell je letel, za uradno zgodovino pa je zapisal: »Začela sva se prepirati kot pes in mačka. Tisto jesen se nama je čisto snelo. Warner trdi, da so me odpustili, jaz sem dal odpoved, torej je bila prekinitev obojestranska.«
Rodil se je Atari 800
Razvoj naslednika 2600 se je začel tisti hip, ko so hišno konzolo predstavili na trgu. Ekipa, ki ga je ustvarila, je menila, da ima zadeva dobra tri leta življenjske dobe, zato so se odločili, da bodo v teh letih sestavili najbolj mogočen stroj, kar se ga je dalo. Nekje na sredi tega razvojnega obdobja je udarila doba hišnih računalnikov in projekt je dobil še tipkovnico in nekaj dodatnih vhodov. Tako se je rodil Atari 800 in potem še njegov ubožnejši brat Atari 400. Čeprav zaradi nekaterih razlogov ni bil tako privlačen za kupce kot Apple II, je stroj leta 1980, ko je prišel na trg v zadostnih količinah, požel kar nekaj slave in uspeha. Leta 1982 je Atari izdal še 5200, konzolo, temelječo na teh dveh modelih, a brez tipkovnice. Pod Warnerjem in taktirko Raymonda Kassarja na čelu Atarija je ta znamka doživela največje uspehe. Prodali so na milijone 2600 in računalnikov. Na vrhuncu je Atari poskrbel kar za tretjino letnega Warnerjevega prihodka in je bil najhitreje rastoče podjetje v ZDA v zgodovini v tistem obdobju. Vseeno pa ni šlo vse gladko. V zgodnjih osemdesetih letih je Atari naletel na težave zaradi oddaljenosti vodstva, saj je imel Warner sedež v New Yorku. Vse tri divizije, hišni računalniki, konzole in arkade, so delovale neodvisno in praktično niso sodelovale med seboj. Konkurenca pa je postajala vse močnejša, cene vse nižje in Atari ni več nikoli ponovil uspeha modela 2600.
Šok za svet iger in tudi za Atari
Leta 1983 se je zgodil sloviti zlom trga videoiger, znan tudi kot Atarijev šok. S prihodkom okoli 3,2 milijarde dolarjev v začetku tega leta je vse skupaj do leta 1985 padlo na samo sto milijonov, padec je bil 97-odstotni. Warnerjeve delnice so padle s 60 na 20 dolarjev in velikan je začel iskati kupca, ki bi ga odrešil igričarske divizije. Kassar je bil prisiljen odstopiti, pogajanja z japonskim Famicomom (Nintendo) pa so padla v vodo, ko so Japonci izdali svojo konzolo, čeprav so sprva računali na Atari.
Finančne težave so se nadaljevale in Kassarjev naslednik James Morgan je imel manj kot leto dni časa, da reši težave; začel je s temeljitim prestrukturiranjem podjetja in prenosom na NATCO (New Atari Company). A za njegovim hrbtom se je vodstvo Warner Communications pogovarjalo s Tramiel Technologyjem za odkup hardverskih divizij. 1. julija 1984 je Jack Tramiel, nedavno odpuščeni šef Commodorja, kupil Atari za 50 dolarjev. Še 240 milijonov dolarjev so dobili v obliki 20-odstotnega deleža v novonastalem podjetju Atari Corporation. Warner je obdržal divizijo za igralne avtomate pod imenom Atari Games, a jo je prihodnje leto prodal Namcu.
Začelo se je drugo obdobje Atarija
Paradni konj so bile še vedno obupno zastarele igralne konzole, medtem pa so v laboratoriju končevali 16-/32-bitni sistem Atari ST, ki je privedel do legendarnega 16-bitnega rivalstva med Amigo in ST-ji. Aprila leta 1985 so najprej izdali Atari 130XE, prodajalcem pa pokazali prihajajoči 520ST, ki je na police prišel septembra. Leta 1986 je Atari izdal dve konzoli, 2600jr in 7800, ki je bil zadnji izdelek starega Atarija in v omejeni količini na trgu že dve leti poprej. Atari je spet zabeležil dobiček 25 milijonov. Naslednje leto je Atari kupil Federated Group za 67 milijonov in si s tem zagotovil police v več kot 60 trgovinah v Kaliforniji, Arizoni, Teksasu in Kansasu, v obdobju, ko so se ameriški trgovci izogibali znamke Atari – v tem obdobju je Atari kar dve tretjini računalnikov prodal v Evropi. A kot pri večini IT-podjetij v osemdesetih so tudi pri Atariju stvari spet začele iti narobe. Leta 1989 so izdali napredno ročno konzolo Lynx z barvnim zaslonom.
Slaba promocijska podpora in pomanjkanje delov sta izdelek prinesla v le omejeno število trgovin prav za božič leta 1989 in Lynx proti Nintendovemu Game Boyu ni imel prav nobenih možnosti. Game Boy s črno-belim zaslonom je bil tudi občutno cenejši, z boljšo baterijo in v zadostnih količinah. Čeprav je Tramiel dajal prednost računalnikom, sta lastna arhitektura in operacijski sistem na koncu tako kot pri konkurenčnem Commodorju podlegla Intelovi in Windowsom. Leta 1989 je Atari tožil Nintendo zaradi monopola in tožbo čez tri leta izgubil. Tako kot Commodore s CD32 je tudi Atari leta 1993 poskušal še enkrat, z interaktivnim 64-bitnim multimedijskim sistemom Jaguar, ki pa se ni uveljavil. Do leta 1996 je Atari po zaslugi številnih dobljenih tožb imel kar precej denarja na računu, a neuspeh Lynxa in Jaguarja je pustil Atari brez enega izdelka za prodajo. Tramiel se je želel znebiti Atarija in julija leta 1996 se je Atari združil z JTS Inc., proizvajalcem trdih diskov, v JTS Corp. Ime Atari je po hitrem postopku šlo v zgodovino in izginilo s trga, nedolgo za tem pa je propadel tudi JTS.
Od tu naprej je Atari pomenil le še blagovno znamko in pomladi leta 1998 ga je JTS prodal Hasbro Interactivu za pet milijonov dolarjev, petkrat manj, kot je Warner zanj plačal pred 22 leti. V paketu je v osnovi šlo le za znamko in intelektualno lastnino. Ko je decembra leta 2000 francoski Infogrames kupil Hasbro Interactive, je z njim dobil tudi znamko Atari, manj kot leto pozneje pa so Francozi oznanili, da bodo oživili Atari in pod to blagovno znamko izdali dve igri: Splashdown in MX Rider. Maja leta 2003 se je ameriška divizija Infogrames, ki je bila v delni lasti Francozov, preimenovala v Atari, Inc., Infogrames pa v Atari Europe.
Tisto, kar je ostalo od Hasbro Interactive, pa je poslej nosilo ime Atari Interactive. Infogrames je marca leta 2008 odkupil preostale delnice Atari Inc. in postal edini lastnik. Maja leta 2009 je Namco Bandai prevzel 34-odstotni delež v Atari Europe, evropski diviziji Infogrames, sveži kapital v problematičnih divizijah pa je prinesel tudi dokončno preimenovanje Infogrames Entertainment kot lastnika znamk v Atari SA. Aprila leta 2010 se je v upravnem odboru pojavil tudi Bushnell kot predstavnik enega od vlagateljev, Bluebay. Vmes je ameriški del Atarija bankrotiral, se vrnil in ustanovil divizijo Atari Casino, evropski del pa še naprej razvija igre za različne platforme, večinoma predelave starih uspešnic za mobilne naprave in konzole.
