V njegovem domu na Floridi v Združenih državah Amerike tako med drugim bivata dva leva in kar šest tigrov, svoj čas pa razporejajo med udobjem hiše in gibalno površino, ki jim jo nudi ograda.
»Gre za izredno nevarno početje. Dobro se namreč zavedam tveganja, ki ga predstavlja življenje z velikimi mačkami, vendar skušam biti čim bolj previden.« - Carl Bovard
Ko je Carl zaradi nesreče pred trinajstimi leti oslepel, je ugotovil, da je najbolj pogrešal živali. K sreči se mu je vid na enem očesu povrnil, triinštiridesetletnik pa ni odlašal – v najkrajšem možnem času je posvojil dva mlada tigra. »Gre za izredno nevarno početje. Dobro se namreč zavedam tveganja, ki ga predstavlja življenje z velikimi mačkami, vendar skušam biti čim bolj previden,« je povedal Carl. Ve namreč, da se igra z življenjem. »Instinktivno vedo, kje so ključne točke, zato jim pri igri nikdar ne dovolim, da bi me mačke poskusile zgrabiti za vrat.«
Pravi, da se tveganja dobro zaveda.
Vsako nedeljo se založi z mesom – skoraj 700 kilogrami le-tega. Velike mačke lahko naenkrat pojedo tudi do 90 kilogramov mesa, kar znese okoli 300 evrov. Meso hrani v šestih zamrzovalnikih. Mačke mu jejo iz roke, čeprav bi ga zlahka pokončale. To mu tudi pokažejo – kot pravi, se pri hrani vse konča, tudi njihov sicer dober odnos: »Ko je v igri hrana, postanejo izredno teritorialne, zato skušam ohranjati primerno razdaljo. Ko pridem preblizu, mi dajo vedeti, kakor jim to narekujejo njihovi nagoni.«
Carl je prepričan, da dela dobro: »To, da so velike mačke v ujetništvu, daje ljudem priložnost, da se zanje ogrejejo. Zato je nujno, da jih lahko vidijo v ogradah, saj jim bodo hoteli pomagati.« Si pa ne dela utvar, da gre za udomačene živali – kot pravi so še kako divje.
