Slabe navade pri pošiljanju elektronske pošte
Elektronska pošta je z nami že dolgo časa, pa me še vedno preseneti, kako nekateri ne razumejo, da vsega, kar mi pošljejo, ne sprejmem kot čisto zlato. Pa ne govorim o neželenih sporočilih in spletnih potegavščinah.
Nekaterim pošiljateljem poštnih sporočil se zdi pomembno, da so njihova sporočila videti kot mavrica. Besede v različnih, čim bolj neobičajnih pisavah, velikostih in barvah ter, ne smemo pozabiti, celo sporočilo mora imeti čim bolj načičkano ozadje. Vem, da mislijo, da me bo zato sporočilo bolj zanimalo. A me ne in me tudi nikoli ne bo. Sploh ga ne pogledam, ker se v moji glavi takoj vključi filter za neželeno pošto.
Poštno sporočilo je relikt preteklosti. Mora biti enostavno. Nikakršne potrebe ni, da je spodaj med morebitnim podpisom logotip, dodatni grafični elementi, pa tudi naslov pošte ne. Če sem sporočilo prejel, vem, kakšen je naslov pošiljatelja. Piše v glavi sporočila.
Ko pošiljatelj pošilja sporočilo več prejemnikom hkrati, ki se med seboj ne poznajo, pričakujem, da njihove naslove vpiše v polje BBC. Prijazno do prejemnikov, saj si nihče ne želi, da bi kdor koli po nepotrebnem dobil njihove naslove. Saj tudi sogovorniku na telefonu ne narekujete telefonskih številk ljudi, ki jih boste poklicali na isto temo za njim. Ne spodobi se, da kadar imate zasebno komunikacijo s prijateljem, ostale dodate v polje CC le zato, ker se vam jim ne bo dalo ponoviti, kaj sta se dogovorila. To je podobno, kot če bi vklopili zvočnik na telefonu, da drugi slišijo, kaj se pogovarjata.
Še najbolj pa me moti, da veliko ljudi ne razume, kaj pomeni odgovori vsem. Dobite povabilo na zabavo, vi pa prejemnika nekam pošljete, ker ste z njim sprti. Zakaj morajo to vedeti vsi, ki so tudi dobili povabilo? Dober primer, kaj pomeni tovrstno početje, so novoletne čestitke prek Viberja. Nekdo se spomni, da pošlje čestitko na vse stike v imeniku, in ko mu vsi pošljejo enake želje nazaj, telefon piska do onemoglosti od odgovorov ljudi, ki jih sploh ne pozna.