En del staršev bo navdušen nad otrokovim početjem. »Glejte, kako iznajdljiv je. Bravo, sine, kar tako naprej.« Imajo prav? Njihov argument je največkrat, da je otrok sposoben razumeti možnosti, ki jih ima na voljo, jih zna izkoristiti sebi v prid, učitelje pa je povozil čas, ker še vedno učijo po starem. Hkrati ta skupina staršev zagovarja še en argument, kateremu pa verjetno niti sami popolnoma ne verjamejo. Ker je otrok eno nalogo naredil hitro, ima več časa za drugo. Učenje, prepisovanje je neumno.
Raziskovalci so dokazali, da je delanje zapiskov z roko na list papirja boljše od delanja zapiskov na prenosniku ali mobilni napravi, da si konceptualne informacije zapomnimo za dlje časa.
Običajno pa ni tako. Iznajdljiv otrok se, medtem ko drugi prepisujejo, dolgočasi. Navdušenje nad iznajdljivim otrokom je razumljivo. Tudi starejši smo padli v past ponudnikov tehnoloških igrač, ki nikoli ne pozabijo poudariti, da njihove naprave omogočajo, da nekaj naredimo hitreje in preprosteje. Starši radi grajamo učitelje, da pri svojem pouku ne uporabljajo vsega, kar jim napredek ponuja, zato otroci ne bodo pripravljeni na izzive, ki bodo postavljeni pred njih. Pri tem pa pozabljamo, da hitreje ni vedno tudi boljše.
Daljša pot je pogosto boljša pot
Vsaka naloga zahteva svoj čas, iskanje bližnjic pa običajno pomeni, da je kakovost slabša. Pisati in brati se ne moremo naučiti čez noč brez dolgočasnega ponavljanja in pisanja, pa naj tehnologija to obljublja ali ne. Večina učiteljev bi iznajdljivega učenca kaznovala in zahtevala, naj nalogo naredi natančno tako, kot je bilo zahtevana. In imajo prav. Pisanje in prepisovanje je namreč oblika učenja, ne učiteljeva kaprica.
Več o tehnologiji tudi na www.mojmikro.si
Med prepisovanjem možgani delajo. Učenec razmišlja o tem, kaj piše v zvezek, in se vsebine tudi uči. Raziskovalci so dokazali, da je delanje zapiskov z roko na list papirja boljše od delanja zapiskov na prenosniku ali mobilni napravi, da si konceptualne informacije zapomnimo za dlje časa. Kar učitelji vedo in tako tudi poučujejo, namesto da bi učencem na začetku leta po pošti poslali Wordove dokumente in Powerpoint predstavitve z vsem, kar bodo med letom pisali po tabli. Kaj bi sploh imeli tablo in učilnico. Naj ima vsak učenec doma pred seboj svoj prenosnik ali tablico, učiteljica tudi, pa se bodo med poukom pogovarjali kar prek družabnih omrežij. Ne boste verjeli, so zagovorniki takšne oblike učenja.
V 21. stoletju dela na računalnikom z DOS-om.
Georgea R. R. Martina poznamo kot odličnega pisatelja fantazijskih romanov sage Igre prestolov, manj pa je znano, da njegova dela nastajajo na računalniku z operacijskim sistemom DOS. Danes relikt preteklosti, artefakt za računalniški muzej. Uporablja prastari urejevalnik teksta WordStar 4.0 in je nad njegovo preprostostjo navdušen, saj ne mara modernih pripomočkov, urejevalnikov besedil, ki samodejno popravljajo vnesene besede (črkovalnike).
Sam pravi, da če želi besedo zapisati z veliko začetnico, bo to storil. Zna uporabljati tipko »shift«. Ve, kako pravilno zapisati besede, in pozna slovnico. Njegovo prepričanje zveni arhaično, a ima prav. Funkcije v urejevalniku, ki preprečujejo vnos napak, otopijo možgane. Ne razmišljamo o pravilnosti zapisanega in se zanašamo, da bo urejevalnik napake popravil tako, da tega ne bomo opazili. Delamo še več napak in potem moramo nekaj zapisati ali natipkati, ni pa črkovalnika in slovničnega pregledovalnika. Napak mrgoli, ne zavedamo se jih. Delamo hitro, a slabo.
