»Dragi GOOGLE. Pred dvajsetimi leti sem v žaru družbenih sprememb v svoji deželi naredil neumnost. Moje ime, skupaj z nazorno fotografijo, saj razumete, uriniranje na javnem prostoru ni dovoljeno, je objavil dnevni časopis. Ta je veliko let pozneje digitaliziral stare izdaje in jih objavil na svoji spletni strani. Kdor koli danes v vašem iskalniku išče, kar je povezano z mojim imenom, vidi fotografijo in vse, kar so tedaj pisali o meni. Ker informacija ni več aktualna in pomembna, zahtevam, da iz iskalnih poizvedb umaknete povezavo do nje.«
Arhiv Svet24
V toaletnih prostorih ja, takole ne!
Arhiv Svet24
WikiLeaks je po objavi več kot 500.000 tajnih vojaških dokumentov o vojnah v Afganistanu in Iraku ter 25.000 diplomatskih depeš od leta 2010 tarča ameriških oblasti.
Ni dvoma, da Google posega v zasebnost, vendar odločitev evropskega sodišča, bolje rečeno način, ki ga zapoveduje, ni pravi. Pravica do pozabe brez dvoma, a na način, ki bo služil ljudem, ne le močnim posameznikom.
Politiki imajo polna usta obljub, ki so zelo želene v načelu, vendar frustrirajoče težko dosegljive. Regulacija bank, omejevanje izpustov toplogrednih plinov, preprečevanje vojn po svetu. Vse to bi bilo treba storiti, vsakemu je bolj ali manj jasno, da si večina ljudi to želi. Ničesar od tega pa ni mogoče doseči na enostaven način. Vedno ko se lotimo urejanja nekega področja, moramo upoštevati tudi slabosti in neželene posledice.
Ne izbris, le skrivanje
Da je nekaj težko, še ni izgovor, da tega ni treba storiti. Evropsko sodišče je pravilno razsodilo, da ima uporabnik spleta tako imenovano pravico do pozabe. Vendar ima odločitev tudi drugo plat, ta pa nam ne bo tako zelo všeč. A najprej, kaj odločitev dejansko pomeni. Informacije živijo na spletu svoje življenje. Če želimo, da so popolnoma umaknjene s spleta, moramo zahtevati od lastnikov strani, kjer so objavljene, da jih izbrišejo. Informacije se v internetu »kopirajo«. Ko informacijo objavi prva spletna stran, jo druge preprosto povzamejo, zato je nemogoče pričakovati, da bo prizadeti uporabnik najprej vedel, kje vse je objavljeno, kar bi rad, da gre v pozabo, nato pa naslovil zahtevo za izbris upravljavcem. Google in drugi spletni iskalniki pomagajo, da ljudje informacije najdejo. In tu je srž sodne odločitve. Google bo dolžan umakniti povezave iz rezultatov iskanja do vseh spletnih mest, kjer so informacije, za katere prizadeti uporabniki uveljavljajo pravico do pozabe. Ali če povemo zelo preprosto: te informacije bodo še vedno nekje na spletu, zakopane med druge informacije, le dostop do njih bo veliko težji. Ko jih bomo iskali, bomo morali vedeti, na katerih straneh so. In v tem je še en problem. Iskalniki, ki so del teh strani, niso zavezani sodni odločitvi. Iskalnik strani medijske hiše bo še vedno prikazal povezavo do mesta znotraj strani, kjer je informacija, čeprav te povezave Google ne bo smel prikazati.
Arhiv Svet24
Kaj bo z zasebnostjo
Druga ovira posega v zasebnost uporabnika. Ni znano, kako bo GOOGLE v praksi izvedel, kar mu je zadalo sodišče, vendar je nekaj bolj ali manj jasno. Uporabnik, ki bo zahteval izbris, se bo moral legitimirati. Povedati, kdo je, kje stanuje oziroma izdati Googlu dovolj osebnih podatkov, da bo ta znal oceniti ne samo, ali res informacije niso več aktualne in pomembne, temveč tudi, da zadevajo osebo, ki zahteva izbris. Voda na mlin Googlu, ki si najbolj želi povezati uporabnika z njegovo spletno identiteto. Da ne govorimo o praktičnem problemu. Samodejni algoritmi, ki jih Google na primer uporablja pri storitvi »uličnega pogleda« za zamegljevanje delov fotografij, tu ne pridejo v poštev. Vsako zahtevo bo moral preučiti človek. Ogromno zahtev, malo ljudi, ki jim bo Google prepustil odločanje, nedvoumno pomeni veliko časa, ki bo potekel od vložene zahteve pa do njene izpolnitve ali zavrnitve. Zanimivo bo videti, kako se bodo Google in drugi spletni iskalniki tega lotili.
Voda na mlin elit
Smešno pa je, da bodo imeli od vsega tega največjo korist politiki, predstavniki poslovnih elit, pa tudi obsojeni kriminalci, ki si bodo lahko osebno zgodovino, zapisano na spletu, prikrojili po svoji podobi. To pa so ljudje, ki zaradi svojega mesta v družbi in moči manipulacije te možnosti ne bi smeli imeti. Kaj je trdil ali storil politik pred dvajsetimi leti? Nekaj, kar morda ni v skladu s tistim, kar trdi danes. Za volivca, ki se odloča, ali bo politiku ponovno dal svoj glas, je stara informacija zelo pomembna, za politika pa je netočna, nepomembna in ni več aktualna. Izpolnjeni so pogoji, da zahteva umik povezav do zapisov iz spletnih brskalnikov. Pedofil lahko zahteva izbris povezav do starih informacij o svojem kriminalnem početju, zdravniki pa izbris povezav do negativnih kritik bolnikov. Drugače povedano – največ motiva in sredstev za umikanje povezav iz iskalnikov bodo imeli predstavniki takšnih in drugačnih elit.
Med najbolj skrb vzbujajočimi posledicami sodbe so njen vpliv na politični govor in politične procese. Kandidati za javne funkcije so v roke dobili način, s katerim bodo nadzirali, kaj je o njih zapisano na spletu. Znali bodo poskrbeti, da bodo javnosti na enostaven način dostopne le laskave informacije. Informacije, ki jim ustrezajo. Ne gre le za dostop do fotografij v družabnih omrežjih, ki jim niso v ponos in za katere si želijo, da bi izginile. Gre tudi za dostop do novinarskih člankov in drugih kritičnih vsebin, ki so pomembni za realen pogled na zgodovino.
Pravica do zasebnosti, s tem pa tudi do digitalne pozabe, je univerzalna in mora biti zaščitena. Na žalost pa je odločitev evropskega sodišča takšna, da daje predstavnikom elit možnost, da preoblikujejo svojo zapisano zgodovino. Prej, kot da bi od tega imeli korist običajni uporabniki spleta. Večina njih niti ne bo dobro vedela, kako se stvari lotiti, ali se sploh zavedala, kako jim stare informacije na spletu lahko škodujejo.
Arhiv Svet24
