V zgodnjih devetdesetih so na plan prišla poročila o zdravljenju veteranov s post-travmatskimi motenjami, med veterani je bilo veliko tistih, ki so služili v Vietnamu. V obdobju vietnamske vojne so se v ameriški vojski mrzlično ukvarjali z vprašanjem, kako dolžina las lahko vpliva na naše psihološke zmožnost. Podatki so bili previdno skriti pred javnostjo vse do danes.
V času vietnamske vojne je ameriška vojska za potrebe specialnih enot iskala najboljše indijanske stezosledce, katere so natančno preverjali in rekrutirali le najboljše. A zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ko so se stezosledci vpisali v vojsko, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Katerekoli talente so stezosledci posedovali pred vpisom, so ti nenadoma izginili in naborniki, iskani le zaradi posebnega znanja, so nenadoma postali običajni vojaki. Šele nespregledljivo število žrtev in neuspehov je ameriško vlado primoralo v izredno drago raziskavo.
Kaj so odkrili?
Ko so bili stezosledci vprašani čemu jim ne uspeva, so vsi odgovarjali isto. Trdili so, da zaradi vojake kratke pričeske ne zmorejo več 'čutit' sovražnika, da jim je onemogočen dostop do 'šestega čuta', da njihova 'intuicija' postala nezanesljiva in da so nezmožni 'prebiranja' znakov, kaj šele da bi lahko dostopali subtilne zunajčutne informacije. Testiranja so se nadaljevala tako, da so stezosledcem enostavno pustili, da jim zrastejo lasje, v kolikor pa so rekrutirale nove, jim ni bilo potrebno 'pod kosilnico'.
Testi so pokazali, da so dolgolasi indianski rekruti veliko bolje in hitreje reagirali v primeru nevarnosti, v mnogih primerih še preden so zaslišali sovražnika. A ko so jih znova testirali - postrižene - teh navdušejočih rezultatov ni bilo več.
Prvi izsledki te tajne raziskave so priporočali, da vse indijanske sledilce izvzamejo iz obveznega vojaškega striženja.
Možna razlaga
Telesa vseh sesalcev so se razvijala skozi miljone let. Z njimi so se razvijale tudi preživetvene spretnosti, ki bi pri naših daljnih prednikih dandanes veljale za nadnaravne. Znanost se nenehoma ukvarja z raziskovanjem novih mejnikov naših sposobnosti za preživetje in najbrž ni več tako čudno, da vsak del naših teles služi točno določenim, zelo občutljivim procesom, ki vsi delujejo v prid preživetja in dobrobitja telesa kot celote.
