V fazi mirovanja – pozimi – posekamo primeren les premera 10–15 centimetrov. Sadna drevesa niso primerna, najboljša so polena bukve, hrasta, gabra in kostanja. Na delavnici so vstavili micelij v metrska polena gabra, kostanja in prvič pri nas tudi bele breze. V posamezno deblo so zvrtali od 15 do 20 lukenj, globokih od 4 do 5 cm, premera 10 mm.
Micelij, ki je rasel na lesnih sekancih, so po vstavljanju v luknje zaprli z bukovimi čepi in zalili s segretim čebeljim voskom. Sledi zlaganje polen v kopico in čakanje na pridelek. Viden učinek je včasih že po sedmih dneh, sicer pa lahko na pridelek čakamo od 6 do 24 mesecev. Glede na to, da je vložek v vzrejanje teh gob zelo majhen – tako finančno kot delovno – je to zelo primerna dopolnilna dejavnost, ki tudi ne zahteva posebnega prostora ali kmetijskega zemljišča, le prostor za kopo na prostem, kjer bo dovolj vlage, lahko pa je tudi brez svetlobe.
Če smo uspešno pripravili micelij in z njim okužili kvalitetna polena, nam bodo rodile tudi več let. Šitake so bogat vir različnih hranilnih in zdravilnih učinkovin, ki so bile tudi znanstveno dokazane. Vsebujejo veliko beljakovin (več v klobuku kot v kocenu), ogljikovih hidratov, vitaminov A, B1, B2, B3, B12 in različne mineralne snovi.
Če vzrejene gobe sušimo na soncu, pa pridobijo tudi obilico D-vitamina. Šitake (Lentinus edodus) so po poreklu japonske gobe, ki pa so se zaradi svoje velike hranilne vrednosti razširile po vsem svetu. Na spletu so dostopne tudi informacije o zdravljenju raka s šitakami, različnih bolezni jeter in srca, krvožilja ter posebno pri zdravljenju gripe tipa A. Seveda so pomembne tudi zaradi svoje prehranske vrednosti, saj jih lahko pripravimo popečene, dušene, v juhah ali kot čajni napitek. Užitne so tudi surove, za nekatere pa bo pomemben podatek, da so nizkokalorična jed.
