Pleme Anga s Papue Nove Gvineje že stoletja prakticira edinstven način mumifikacije s prekajevanjem trupel umrlih. Mumij pa ne pokopavajo.
Dodobra prekajene ne končajo v grobovih ali grobnicah, temveč jih postavijo na strme pečine, ki se pnejo nad naselbino. Pogled na zoglenela, pordečela trupla bi neposvečene bržda navdal z občutji groze, a za pripadnike plemena večni počitek pa pečini pomeni najvišjo obliko spoštovanja. A preden nekoga nastanijo na gori, ga čaka mumifikacija.
Preminulemu najprej prerežejo kolena, komolce in stopala, da odvedejo telesno maščobo. Sledijo izvotlene bambusove palice, ki jih zarinejo v notranjščino mrtvega – kar se skozi palice nakaplja, si v kožo in lase vtrejo svojci preminulih, saj verjamejo, da se bo tako moč preminulih prenesla nanje. Kar ostane tekočine, jo porabijo za kuho. Mrtvemu nato zašijejo oči in odprtine, da zaprejo pot zraku in tako preprečijo gnitje mesa.
Prav slednje je ključno pri zagotavljanju trajnosti mumificiranega telesa. Podplate, jezik in dlani odrežejo in jih predajo življenjskemu partnerju pokojnega ali pokojne. Sledi prekajevanje. Ko je mumija dodobra prekajena, jo prekrijejo z glino in rdečim okrom, da telo dodatno zavarujejo pred razkrojem in mrhovinarji. Postopek je tako zaključen, telo pa lahko roma na odbrano mu mesto.
Bojevnikom pa pripada prav posebna čast, saj v vasi ostanejo tudi po smrti, da bi živeči varovali tudi iz onostranstva.
