Tako pač narekujejo najnovejše smernice. Selfiji so najnovejši hit samopromocije, ki pa vse bolj izgubljajo svojo nedolžnost. Strokovnjaki celo opozarjajo, da lahko močno ogrozijo vaše duševno zdravje.
Avtoportretiranje je že od nekdaj privlačen fenomen. To so počeli že naši predniki v jamah, pozneje so portrete radi naročali egipčanski, grški in rimski veljaki, z renesanso se je portretiranje razširilo še med navadno ljudstvo … Skratka, portreti so bili od nekdaj priljubljeni, ker so imeli neki statusni simbol. Biti upodobljen je pomenilo biti pomemben. Enako velja tudi danes. Medije večinoma preplavljajo fotografije zvezdnikov, športnikov, politikov in drugih veljakov. In ker živimo v času, ko se močno poudarja individualizacija, seveda ni nič čudnega, da sta pomembnost in objavljivost postali nekaj, kar mora biti dostopno vsakemu sleherniku. In selfiji to uspešno uresničujejo. Po spletu in svetu se namreč dnevno razširi ravno toliko (ali še več) fotografij navadnih smrtnikov, kot se fotografij zvezdnikov. In to je po svoje revolucionarno. Zaradi tega je selfie postala beseda leta 2013.
Besedo selfie je prvič uporabil avstralski študent septembra leta 2002. Njegova fotografija, torej prva fotografija, ki je bila na spletu poimenovana selfie, je prikazovala njegov poškodovan obraz zaradi padca po stopnicah, ki je bil posledica prevelike količine alkohola na prijateljevi zabavi za 21. rojstni dan.
Vpliven trend
Ne glede na to, kako gledate na sebke, kot jim pravimo po naše, gre nedvomno za izredno vpliven trend. Trend, ki naj bi po mnenju mnogih zagovornikov odločilno vplival na sprejemanje resnične lepote. Kot pravijo, živimo v svetu, ki ima zelo ozko definicijo lepote, kateri pripada zgolj en odstotek prebivalstva, tisti odstotek, ki krasi naslovnice in strani medijev. Z razmahom selfijev pa naj bi enak status pripadel vsem tistim 99 odstotkom, ki ne spadajo v skupino te 'umetne lepote'. Selfiji naj bi bili torej sredstvo slavljenja resnične lepote in pozitivne samopodobe, ne glede na to, kako je ta skladna s tem, kar velja za lepo. In selfiji naj bi bili odgovorni za to, da se definicija lepote vse bolj odpira. Zato naj bi bili selfiji pomemben in dobrodošel trend. O vplivnosti trenda se strinjajo tudi mnogi psihologi, sociologi in drugi raziskovalci, pri katerih selfi žanje vse več zanimanja, se pa nikakor ne strinjajo s tem, da so selfiji dobrodošli.
Seksualizacija
Sociologi so prvi, ki so opozorili na nevarne posledice tega fenomena. Promocija resnične lepote, ki naj bi bila odlika selfijev, se je namreč kmalu prelevila v promocijo privlačnosti in seksualne izzivalnosti. Seksualizacija, ki si je že tako podjarmila večino medijske industrije, je preplavila tudi selfije. Vzpostavila se je neka nova oblika seksualne odobritve, pri kateri si z izzivalno držo ali mimiko pridobival všečke. Več kot jih je bilo, bolj si veljal za seksualno privlačnega. Zlasti se je to razvilo med ženskami, kar je za sociologe najbolj skrb vzbujajoče zato, ker še bolj poglablja ločevanje spolnih vlog. Predvsem v tem primeru ženske poniža v objekt, objekt moškega pogleda, in s tem poglablja neenakost med spoloma. Zadnje čase pa se vse bolj opaža tudi seksualizacija in objektivizacija moškega telesa, saj se vse pogosteje pojavljajo tudi fotografije golih moških, ki razkazujejo svoje izklesano telo, tako imenovane 'radiatorčke' in postavo v obliki črke V.
Selfi krha odnose?
Čeprav je namen selfijev zbiranje všečkov in potrditve prijateljev, pa je nedavna raziskava pokazala, da je učinek ravno nasproten. Pretirano objavljanje selfijev na Facebooku naj bi namreč doseglo odpor pri prijateljih, zaradi česar naj bi se skrhale tudi dejanske prijateljske vezi. Rezultat raziskave torej kaže, da bolj ko te nekdo spoznava na Facebooku, manj te ima rad v resničnem življenju.
Odvisnost
Sociologi in psihologi so dolgo opozarjali na narcizem in druge psihične motnje, ki jih lahko povzroči nenehno osredotočanje na lastno podobo in iskanje popolnega avtoportreta, nedavno pa je njihove predpostavke in raziskave podprl odmeven primer mladeniča iz Velike Britanije, ki si je zaradi odvisnosti od selfijev hotel celo vzeti življenje. Razvil je odvisnost od iskanja popolnega avtoportreta, zaradi česar je nehal hoditi v šolo, se šest mesecev zapiral v sobo in izgubil šest kilogramov, vse z namenom, da bi posnel selfi, na katerem bi si bil res všeč. Dnevno je posnel tudi do 200 selfijev, in ker mu popolnega selfija ni uspelo posneti, se je odločil za samomor, ki pa ga je k sreči preprečila njegova mati. Devetnajstletnik danes ozavešča o nevarni odvisnosti od selfijev, narcizma in drugih oblik psihičnih motenj, ki jih lahko povzroči pretirana objektivizacija samega sebe.
Telesna dismorfična motnja
Devetnajstletnik iz Velike Britanije sicer velja za prvi primer znanega odvisnika od selfijev in je skrajni primer nevarnosti, na katero opozarjajo strokovnjaki, nikakor pa ni osamljen. Prvi primer odvisnosti je spodbudil mnoge psihologe in psihiatre, ki se dnevno srečujejo s posledicami selfi kulture, da so glasno izrazili svojo zaskrbljenost. V družbi, ki je močno podrejena zunanjemu videzu in podobi, je vse bolj prisotna telesna dismorfična motnja – motnja v doživljanju lastnega telesa ali njegovega dela. Gre za motnjo samopodobe, za nezadovoljstvo s svojim telesom ali njegovim delom, čeprav s tem delom morda v resnici ni čisto nič narobe. In to nezadovoljstvo lahko privede v skrajna kompulzivna in celo samouničevalna dejanja. Med drugim se že pojavljajo primeri žensk, ki prestajajo boleče operativne posege zgolj z namenom biti lepše na selfijih. Kot pravijo psihologi, za motnjo trpijo zlasti mlade ženske, vse več pa je tudi moških. Selfiji k vse večji pogostosti te motnje prav gotovo pripomorejo, pravijo strokovnjaki, če pa je že prisotna, jo samo še bolj poglabljajo, kar lahko sčasoma privede tudi v samomor.
Zato je pomembno, da se zavedamo, da so selfiji zgolj fotografije, odsevi, ne pa tudi naša dejanska podoba, ter da ne kažejo in določajo nas kot oseb. Če že kaj, zagovorniki selfijev pravijo, da jih moramo vzeti kot način, kako slaviti lepoto lastnega življenja. Naj ne bomo na selfijih vedno samo popolni, ampak tudi neurejeni, morda razočarani, ujeti pri najljubših opravilih ali hobijih, z najljubšimi ljudmi, pa tudi v trenutkih, ko nam stvari ne uspevajo najbolje. Namen selfijev naj bi namreč bil, da se z njimi opomnimo, da imamo srečno življenje, ne pa da na njih vidimo vse tisto, kar je z nami narobe in nam manjka.
