Gre za domnevno največji tovrstni dogodek na svetu.
Kače po koncu hibernacije pridejo na plano, da se nadihajo zraka, nastavijo sončnim žarkom in začnejo s svojimi paritvenimi obredi.
Ocean kač po navadi tvori okoli 250.000 primerkov, kar je le bleda senca njihove nekdanje slave. Včasih se jih je zbiralo še enkrat več, a so neodpustne vremenske razmere leta 1999 naredile svoje.
Kačji zbor se vedno znova odvija na istem kraju, ki ga je v paleozoiku prekrival ocean. Vode ni več, ostalo pa je dno – sloj na sloj debelih apnenčastih kamnim pokriva regijo, v teh slojih pa je na tisoče naravnih razpok. Skoznje pronica deževnica in ko se sčasoma tla vdajo, nastanejo vrtače. Te pa so hladnokrvnim kačam izredno pri srcu, saj v njih preživljajo hladne mesece kanadske zime.
Kače proti tem vrtačam migrirajo od blizu in daleč in nič nenavadnega ni, če se v eni takih začasno naseli več deset tisoč kač. Iz varnega zavetja prilezejo šele pozno aprila ali v začetku maja, ko se stopi sneg. Prvi se pojavijo samci, ki se na prostem prepletejo v gomazeče gmote, čakajoč na prihod samic. Ko zaznajo njihove spolne feromone, »napadejo« v številu. Nič nenavadnega ni, če si isto samico izbere tudi do petdeset samcev. Tako nastanejo kepe kač, ki gomazijo po tleh, po vejah dreves in raznem rastju. Pogosto se zgodi, da se takšna gmota preprosto odkotali po kakšnem bregu, novim dogodivščinam naproti. Tekmovalnosti navkljub pa med samci ne prihaja do konfliktov, saj kače ne poznajo hierarhije prevlade.
