Leta 1965 je namreč nevrolog dr. John C. Lilly poskušal šest let starega delfina naučiti govoriti angleško. Njegova asistentka, 23-letna Margaret Howe, je bil noč in dan ob delfinu Petru – skupaj sta jedla, se kopala, spala in igrala, popolnoma odrezana od sveta. Nihče pa ni pričakoval, kako daleč bo ta nenavadna zveza prišla.
»Margaret je ločitev lahko racionalizirala – jo je lahko tudi Peter? Izgubil je namreč ljubezen svojega življenja.« - veterinar Andy Williamson
Dr. Lilly je bil prepričan, da imajo delfini za 40 odstotkov večje možgane od nas. Verjel je tudi, da so celo zmožni razumeti človeško govorico. Od ameriške vlade je tudi dobil zeleno luč, da razišče učinke LSD-ja na delfine, vendar je, ko ga je vbrizgal dvema, ugotovil, da učinka ni bilo.
Da bi lahko dodobra raziskala delfinje govorne sposobnosti, sta dr. Lilly in Margaret »Delfinjo hišo« poplavila z morsko vodo, da bi lahko Margaret in Peter bivala skupaj. Margaret je imela mizo, ki je s stropa visela nad vodno gladino, in žimnico, pred vodo zaščiteno s posebno zaveso. Hrano je jedla le iz pločevink, da ne bi kdo motil njune dnevne rutine. In kakšna rutina je to bila, saj je Margaret imela proste le nedelje, preostale dneve pa je preživljala v kopalkah. Z lekcijami angleščine je začenjala že ob osmih zjutraj – delfina Petra je hotela navaditi, da posnema njen govor. Da bi delfinu lekcije čim bolj olajšala, si je obraz pobarvala z belo barvo, na ustnice pa nanesla črno šminko, za čim lažje razločevanje izgovorjave. Sčasoma je zmogel izgovoriti nekaj besed, denimo »ena, mi, trikotnik« in »zdravo«. Ter sčasoma, ko mu je Margaret ponavljala »delo, delo, delo«, ji je on odgovarjal z »igra, igra, igra«.
Po štirih tednih pa je Margaret opazila, da je Peter postal preveč navezan nanjo, saj naj bi ji začel dvoriti, sčasoma pa sta se celo preveč zbližala, tudi seksualno. V tistem pa je presahnilo financiranje projekta, zato so Petra preselili na Florido, kjer pa je preprosto nehal dihati. Vzrok? Menda zlomljeno srce.
