Resnici na ljubo se zelo veliko bolezni razvije zato, ker si s civilizacijskimi novotarijami poenostavljamo življenje. Zraven sodijo opustošenje zemlje, strupena škropiva, hitra reja živine, onesnaženje voda in še kaj bi se našlo. Strupene odplake so onesnažile celo ribe v oceanih, veliko jih vsebuje živo srebro in svinec. Bolnih ljudi je čedalje več. Prezgodaj umirajo zaradi srčno-žilnih bolezni (infarkt, možganska kap), raka vseh vrst, tudi sladkornih bolnikov je vedno več. Ni malo takih, ki so prepričani, da se bodo pozdravili oziroma obvladali bolezen, če bodo uživali zdravila, sami pa naredili nič.
Nedavno so v reviji Time objavili, da bodo imele generacije današnjih otrok prvič v zgodovini nižjo pričakovano življenjsko dobo. Ali drugače, naši otroci bodo umirali prej, če se ne bomo resno lotili ohranjanja našega zdravja. Tudi pri nas je čedalje več otrok debelih, to pa je temelj za nastanek bolezni. Američani ugotavljajo, da morajo zdravniki otrokom predpisovati zdravila, ki jih navadno dobivajo odrasli, starejši od 50, 60 let. Ta zdravila niso bila razvita za otroke, zato ni mogoče vedeti, kakšne bodo posledice. Nedavno je bila objavljena tudi raziskava, v kateri so analizirali prve iztrebke novorojenčkov. V 84 odstotkih vzorcev so našli živo srebro, v 27 odstotkih svinec in prav tako v 27 odstotkih DDT, insekticid, ki so ga v ZDA prepovedali pred več kot 40 leti. Tudi pri nas je prepovedan že štiri desetletja, a so ga kljub temu pred nekaj leti našli v krvi, ki so si jo dali pregledati sodelavci biotehnične fakultete. Živo srebro, s katerim so bili zastrupljeni že novorojenčki, povzroča veliko bolezni: najbolj prizadene možgane, ledvice in pljuča, pa tudi vse organske sisteme v telesu. Zaradi zastrupitve z njim bodo imeli otroci nevrološke posledice.
60 odstotkov več raka. Hrvaški kemik in izumitelj, žal že pokojni inž. Zoran Rudeš, je pred leti opozarjal na podatke, da od odkritja antibiotikov za rakom zboli 60 odstotkov več ljudi. Vzročne zveze sicer nihče ni dokazal (tega se tudi nihče ni lotil). Pa tudi to je res, da danes odkrijejo veliko več raka, kot so ga pred 60 leti. Vendar to ne spremeni dejstva, da zaradi njega umre veliko več ljudi, kot jih je pred šestimi desetletji. Zdravila so odlična iznajdba, ki jo nujno potrebujemo, a so tudi dvorezen meč.
Žal človeška neumnost ne prizanaša niti otrokom. Vse več je debelih, ki zaradi tega trpijo enake posledice kot odrasli: imajo zamašene žile, povišan krvni tlak, trpijo ledvice in jetra pa tudi drugi organi. Da o psihičnih težavah ne izgubljamo besed. Otroci si težko sami pomagajo. Če so starši nevedni, je začarani krog sklenjen. Tak otrok lahko zboli za sladkorno boleznijo tipa 2, ki je značilna za starejše ljudi (pravijo ji tudi starostna sladkorna). Vse življenje bo moral jemati zdravila. Ker pa sladkorna bolezen napreduje, si bo moral prej ko slej vbrizgavati inzulin. Sladkorni bolniki so v večji nevarnosti za srčno-žilne bolezni, bolezni ledvic s popolno odpovedjo in dializo. Lahko tudi oslepijo. Mnogim je treba amputirati noge.
Ljudstvo uči državo. Črnogledo? Da, toda tudi zelo resnično. Vendar ni nujno, da se tak črn scenarij tudi uresniči. Marsikaj lahko za ohranjanje zdravja naredimo sami. Precej pa bo morala storiti tudi država. Pa ne s tem, da zida bolnišnice, kupuje drage naprave, izobražuje veliko zdravnikov, medicinskih sester in farmacevtov. Tudi to je potrebno, vendar še mnogo več od tega. Če želimo imeti generacije zdravih ljudi, ki bodo lahko dolgo delali, jim mora zagotoviti optimalne življenjske razmere. Spodbuditi je treba naravno pridelavo hrane, več dati za uresničevanje načrtov ekološkega kmetovanja (poljedelstva in živinoreje), spodbuditi pridelovanje zdrave zelenjave (in ne uvažati tiste, ki je polna kemije) in sadja ter poskrbeti, da bo to naravno bogastvo cenovno dostopno. Prav tako naj bi bila dostopna (brezplačna) vodena vadba, vsaj v tolikšni meri, da se ljudje naučijo, kako telovaditi. Spodbujati je treba igro in šport pri mladih in starih, ljudem dati primeren prostor za to in jih stalno izobraževati. Informacijski sistem še nikoli ni bil tako razvit, kot je zdaj, pa vendar ga znajo koristneje uporabiti tisti, ki bi nam radi prodali svoje nezdrave izdelke, kot pa oni, ki imajo ljudem povedati marsikaj pametnega. Stalno pridiganje o zdravem življenju nič ne pomaga, če ljudje ne vedo, kaj je zdravo in kaj ni.
Država, ki ji je kaj do njenih prebivalcev (ne samo tistih nekaj tednov pred volitvami, ko bi človek od cukra, ki se cedi iz ust bodočega politika, lahko zbolel za sladkorno), bo izredno strogo kaznovala vsakega onesnaževalca in velikodušno podprla vse eko-socialne kmetijske in druge programe, ki ljudem omogočajo zaposlitev, hkrati pa dajejo zdrav pridelek in še veselje. Stres je pri takem delu redkost. Ljudstvo samo je v teh kriznih časih državi lepo pokazalo, kaj vse je mogoče narediti. A politiki so očitno slepi.
Potrebujemo pa tudi zdrav zdravstveni sistem. Ne kokošnjaka, iz katerega si postreže nekaj lepo rejenih lisic, kadarkoli mu ustreza. Za dobro urejeno zdravstvo potrebujemo jasne cilje, kaj hočemo in kaj potrebujemo. Šele potem se bo našla pot, da bi to dosegli. Bolniki morajo imeti vso zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo. Zdravstvene blagajne nikakor ne bi smeli zaupati človeku, ki se mu zdi, da je izginulih 50 milijonov evrov nekaj čisto normalnega. Na mesto zdravstvenega ministra pa ne bi smeli postavljati zdravnikov drugega za drugim, ker vidijo le tisto, kar je bilo v njihovem vidnem polju doslej. In to zagotovo niso potrebe vseh državljanov.
