Ženska je takšna, kot bi pravkar priletela iz kakšnega ameriškega instantnega pranja možganov. Kar poskakuje gor in dol na svojem pisarniškem stolu, se vrti sem in tja ter mi pri tem zavzeto pridiga. Zgleda, da imam probleme na področju trženja. Same sebe, se pravi. Čeprav se sliši, kot, da sem `tapoceni` kurba, malo sklonim glavo, niti ne vem zakaj, mogoče, ker me prime, da bi jo s svinčnikom pičila v čelo in vdano pokimam. »Jah….res je. Ne znam se prodajat.« Kaj mi pa preostane. Država mi daje socialno podporo. Tega me je bilo do pred kratkim sram.
Oziram se po pisarni in si ogledujem en kup kiča, ki ga ima ženska obešenega po steni. Očitno se v svoji koži počuti odlično in pomembno. Za trenutek se počutim manjvredno in zapeče me vest. »Kakšno delo bi pa vi rada opravljala?« Me vpraša. Glede na to, da je to popolnoma abstraktno vprašanje, če upoštevaš dejstvo, da je meni in njej že prej jasno, da pač z mojim poklicem nimam kaj pričakovati, presenetim sama sebe ko odprem usta. »Tako kot vi.« Debelo gleda. »Kako to mislite?« Me začudeno vpraša. »Ja imela bi takole lepo pisarnico(s slikami, ki so vsaj na nekem nivoju), in pogovarjala bi se z ljudmi. V zadregi se zasmeje. »Veste, moje delo je zelo odgovorno, zanj moraš biti usposobljen.« Pokimam in ostanem tiho. Po vsem povedanem, ugotovi, da z mano nima kaj početi. Na kakšen tečaj me nima smisla pošiljati, ker že tako in tako govorim tri jezike, računalnik tudi obvladam. Žal.
Zakaj me ni več sram, da ne najdem zaposlitve?
Priznam, da je z mano verjetno narobe več stvari, ki me pri tem ovirajo, ampak z državo, ki ima univerzitetno usposobljene ljudi, ki jim je med študijem celo dodelila štipendije za študij v tujini, potem pa zanje ni zaposlitve, je gotovo nekaj narobe. Prebiram razne članke in polemike na temo dela na črno. Ja kaj pa naj počnemo ljudje? Ne najdem redne zaposlitve, tudi prek avtorskih pogodb me neradi zaposlujejo, študentski status mi je potekel, s.p. pa za gotovo ne bom odpirala, saj bi bil to samomor. Kaj mi preostane? Hvala bogu, če dobim delo na črno! In ne mi zdaj jamrat, kako eni vlečemo socialke, potem pa delamo na črno in živimo kot lordi. Moja socialka znaša 180 evrov.
Kar se pa dela na črno tiče, če mi je kdo nevoščljiv, da sem hodila barvat fasade in prenavljat stanovanja, za zelo male denarje, kar niti ni bistveno pripomoglo k mojemu blagostanju, pa tudi prav. O delu na črno. Ko boste dragi moji, enkrat še svojo odgovornost pri tem prevzeli, pa kakšnemu majstru rekli »Ne želimo ceneje brez računa, hočemo plačati davek«, potem se lahko naprej pogovarjamo. In prosim, ne govorite mi, da s svojo socialko lahko preživim! Lahko pri starših. Ampak to ni fer, ne do njiju, ne do mene, ki mislim, da bi imela vso pravico-in čas bi že bil- za lasten začetek in nekakšno prihodnost!
Preberite tudi Almino novejšo kolumno!
Kolumna izraža stališče avtorja in ne uredništva Svet24!
