Novice Svet24

Doslej so strokovnjaki menili, da so plutonijevi radionuklidi - radioaktivni atomi, ki se lahko razgrajujejo več desetletij ali celo več tisoč let - v stratosferi prisotni le v zanemarljivih količinah. Prav tako so verjeli, da je več teh onesnaževalcev prisotnih v troposferi, delu atmosfere, ki je najbližje tlom, kot pa v stratosferi, ki se razteza od približno deset do 50 kilometrov nad tlemi.

Obe trditvi sta napačni, kaže nova študija. Ravni sevanja v stratosferi so več kot tri rede magnitude višje, kot so verjeli doslej, je za AFP povedal eden od avtorjev študije, Jose Corcho s švicarskega zveznega urada za civilno zaščito.

"Večina radioaktivnih delcev izgine v prvih nekaj letih po eksploziji, a del ostane v stratosferi več desetletij ali celo več sto ali več tisoč let," poudarja Corcho.

Ob tem se je izkazalo, da so v troposferi škodljivi delci dokaj hitro odstranjeni, saj jih "spereta" dež in sneg ali pa jih na Zemljo potegne gravitacija. V stratosferi pa očitno nekateri delci ostanejo ujeti. Tako so znanstveniki v stratosferi izmerili za od 1000 do 1500 ravni višje ravni koncentracije omenjenih delcev kot v troposferi, povzema britanski BBC.

Ob tem strokovnjak dodaja, da dokazov o nevarnosti za ljudi ni. "Ravni plutonija in cezija, ki se trenutno nahajajo v stratosferi, so nizke in primerljive z ravnmi, izmerjenimi v zraku pri tleh konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja," je pojasnil.

"Čeprav nisem izvedenec za zdravje, bi rekel, da trenutne ravni plutonija v stratosferi ne predstavljajo tveganja za populacijo," je še dodal raziskovalec.

Študija, objavljena v znanstveni reviji Nature Communication, sicer ugotavlja, da so radioaktivni deli v stratosfero večinoma prišli z jedrskimi poskusi, opravljenimi v zraku v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja.

Drugi viri so še nesreča ameriškega navigacijskega satelita, ki je leta 1964 razlil plutonijevo gorivo v atmosfero, ter nesreče v jedrskih elektrarnah, kot sta Černobil in Fukušima.