Sodeč po meritvah, ki so jih opravili raziskovalci z univerze v Ohiu, se kamnito dno pod zahodno Antarktiko zaradi pritiskov vzhodne polovice letno zamakne za približno dvanajst milimetrov. Kot pravijo raziskovalci, je to premikanje ključno tako za razumevanje izgube ledu na celini kot tudi za napovedovanje prihodnjih izgub.
Dvanajst milimetrov na leto.
Dvanajst milimetrov se morda ne sliši veliko, a je v primerjavi z ostalimi predeli na planetu dokaj dramatično. Terry Wilson, članica raziskovalne ekipe, je dejala, da niso bili presenečeni, ko so zaznali horizontalno gibanje. Kot je razložila, gre za pojav, s katerim so seznanjeni že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Bili pa so presenečeni, da se kamnito dno premika proti območjem, kjer je izguba ledu največja. Sicer so že po računalniških modelih sklepali, da se bo kamnito dno premaknilo, ko bo iz enačbe umanjkala teža ledu. Vendar pa so imeli v mislih ravno obratno gibanje, kot so ga lahko opazovali. Tu pa nastopijo seizmični senzorji.
Na podlagi hitrosti, s katero se seizmični valovi premikajo skozi zemljo pod Antarktiko, so raziskovalci uspeli dognati razliko med sestavo plašča pod vzhodno in zahodno Antarktiko. Pod slednjo se namreč nahajajo toplejše, mehkejše kamnine, vzhodna pa premore hladnejše in trdnejše. Raziskovalci izpostavljajo, da je prehod najbolj izrazit tam, kjer bočno gibanje poteka pravokotno na mejo med obema vrstama plašča. Mehkejši plašč zahodne Antarktike je pod svojo težo stisnil led. Nekaj se ga je stopilo, vendar pa mehki plašč ne zapolnjuje nastalega prostora, saj ga v stran potiska njegova trdnejša različica. Zemeljska skorja zgolj gre s tokom.
