Njen soigralec je Sam Rockwell, v središču dogajanja pa je resnična zgodba Kennyja Watersa, ki so ga leta 1983 obsodili na dosmrtno ječo za umor, ki ga ni zagrešil.
Na prostost je prišel samo zaradi neutrudno predane sestre Betty Anne, gospodinje iz Massachussetsa in matere dveh otrok, ki je dala vse od sebe, da bi dokazala njegovo nedolžnost.
Od neizobražene gospodinje do pravnice
»Imam prijatelja, ki je bil po krivem obtožen in so ga oprostili. Pravni sistem ima zagotovo napake in upam, da jih bo ta film osvetlil,« je povedala igralka. »Upam, da bo še komu pomagal na prostost.« Hilary je za svoj nastop nominirana za nagrado igralskega sindikata. V ZDA so na podlagi dokazov z DNK oprostili 261 ljudi, ki so bili po krivem obtoženi. Mnogim je to uspelo zaradi Projekta nedolžnost s sedežem v ZDA. Betty Anne prihaja iz revne družine. Bila je slabo izobražena, a je delala ponoči, da bi si plačala šolanje (srednjo šolo, kolidž in pravno fakulteto) in postala odvetnica. Vendar se je lotila samo ene zadeve: bratove. Kar 18 let – več kot tretjino Kennyjevega življenja – je trajalo, da je oprala njegovo ime. To ji je končno uspelo, ko je odkrila nove dokaze z DNK.
Pokvarjeni policisti in priče
V teh 18 letih je odkrila, da so bili pri bratovi obsodbi ključnega pomena pokvarjeni policisti in priče, ki so lagale na sodišču – z materjo Kennyjeve hčere vred. Kenny se je s hčerjo po prihodu iz zapora znova sešel. Sam Rockwell meni, da je bil Kenny večino svojega življenja nerazumljen, zato je bila njegova dolžnost, da ga v filmu natančno upodobi. Ko je Kenny prišel na svobodo, je živel pri sestri. A kakor da njegova krivična obsodba ne bi bila dovolj tragična, je samo šest mesecev po prihodu iz zapora umrl v čudaški nesreči. Toda Betty Anne je povedala: »Od nekdaj smo govorili, da ima Kenny smolo, a teh šest mesecev je bilo najboljših v njegovem življenju. In umrl je svoboden, ne v zaporu.« Režiser Tony Goldwyn pa se je odločil, da bi bilo v film preveč moreče vključiti še nesrečo.
Všeč mu je bil mobilni telefon
Nesreča se je zgodila septembra leta 2001. Po večerji s svojo materjo je šel 47-letni Kenny do bratove hiše po bližnjici, vzdolž katere je stal 4,5 metra visok zid. Ob padcu z njega mu je počila lobanja. Našli so ga krvavečega in nezavestnega ter ga odpeljali v bolnišnico. Njegova sestra je ostala z njim do zadnjega zdihljaja. Kenny je bil obtožen umora Katharine Brow in oboroženega ropa. Betty Anne je med raziskovanjem primera sčasoma izvedela, da je v kleti sodne stavbe škatla z dokazi z bratovim imenom.
V njej je bil nož, ki so ga uporabili pri umoru, in delčki oblačil s krvavimi madeži. Kennyja so izpustili marca leta 2001, za umor pa potem niso sodili nikomur. Po prihodu iz zapora je Kenny povedal, da se spopada z napadi panike, toda ti niso zmanjšali njegovega veselja, da je doma. »Res imam srečo,« je povedal. »Eden redkih.« Njegova sestra je potrdila, da se je življenju na prostosti sorazmerno dobro prilagajal; posebno všeč mu je bil njegov novi mobilni telefon. »Kennyjevo življenje je bilo v marsičem tragično,« je izjavila Betty Anne. »Toda zelo je bil vesel, ker je bil svoboden.«
