26-letni Matevž je sicer ne tovori na konju, se je pa piranska sol prav po njegovi zaslugi znašla na policah vrhunske trgovinske verige Selfridges. Zaradi njega jo poznajo Angeži, Škoti in Irci in zaradi njega jo uporabljajo v restavracijah slovitega kuharja Jamieja Oliverja. Pot do tja pa je bila dolga, vijugasta in pestra.
Kaj ste mislili, ko ste rekli, da se vse zgodi z namenom?
Če se ne obremenjuješ z drugimi, uživaš življenje in si ob pravem času na pravem mestu s pravimi ljudmi, ti to lahko korenito spremeni življenje. Pred dvema letoma je bila v Ljubljani konferenca o socialnem podjetništvu. Na njej sta sodelovala tudi Joe Gray, eden izmed Jamievih učencev, in Dany Mccublin. Ker rad spoznavam ljudi in me zanima, kaj počnejo, sem po uradnem delu pogovora stopil do njiju. Razvnela se je debata. Vprašal sem ju, kam gresta zvečer. V hotel spat, sta odvrnila. »Pojdita raje z menoj na žur,« sem jima rekel. »Kaj pa jutri, kakšne načrte imata za jutri?« Da si bosta malo ogledala Ljubljano, sta rekla, pa sem predlagal, naj gresta z menoj na Primorsko pa do morja in nazaj grede na Bled. Brez veliko omahovanja sta pristala. Na Primorsko smo odpravili kar naravnost z žura.
Kako sta britanska gosta dojemala našo deželo?
Zelo ju je presenetila. Veliko sta spraševala, se čudila ... Ko smo naslednji dan prišli v Ajdovščino in se ustavili v moji restavraciji Dama, se nista mogla načuditi, kako okusni so jota, sirovi štruklji, koprivna omaka in še kaj. Potem sem ju peljal domov v »hram«. Nista mogla prehvaliti vina, ki sta ga pokusila. Šlo mi je na smeh. Bilo je vino, ki ga pri nas kupiš za en evro in ki ni nič posebnega. Poskusila sta še sir, pršut in za konec teranov liker, ki je bil še posebno všeč Danyju. Vprašal je le, ali ga kdo izvaža v Veliko Britanijo. Ko smo si ogledali še obalo, soline in Bled, smo se prisrčno poslovili in mislil sem, da se nikoli več ne bomo videli.
Pa to ni držalo. Vaša gosta sta vas kmalu poiskala.
Res je. Dobra dva tedna pozneje sta me poklicala in me za konec tedna povabila v London. Vzel sem ju z rezervo in s sabo povabil še brata in njegovo ženo. Še nikoli nisem bil v Londonu in pomislil sem, da ju ne bo na letališču, ko bom pristali. Pa sem se uštel. Pričakala sta nas in nas peljala v neko imenitno restavracijo.
Torej sta vam že na samem začetku želela pokazati najboljše, kar imajo?
Tako je bilo mišljeno, ja, vendar sem bil razočaran. Za predjed so prinesli milansko salamo. Namrdnil sem se. Je kaj narobe, sta me vprašala. Saj to je vendar italijanska milanska salama, se jima odvrnil in pojasnil, da jo pri nas jedo delavci na gradbišču, ne pa gostje finih restavracij. Prosil sem za pršut in ga kmalu imel pred seboj. Groza. Kot bi jedel stiropor. Tudi Joe in Dany sta se strinjala, da je okus slovenskega pršuta vrhunski. Kot iz topa sta ustrelila: »Kaj če bi ga začeli uvažati?« Obljubil sem, da se bom o tem pozanimal.
Torej ste šli na lov za proizvajalci pršuta, ki bi ga bili pripravljeni izvažati v Veliko Britanijo?
Najprej sem poklical v eno od slovenskih pršutarn, jim razložil, kako in kaj, in jih prosil, ali lahko ta dva Britanca pripeljem na ogled. Ta stane dva evra in pol, so mi povedali. Ko smo prišli, so nam zavrteli polurni film in nas pustili same. Bi lahko degustirali pršute? Da trenutno nimajo nobenega načetega in to ne bo mogoče, sem izvedel. Torej smo šli v industrijsko prodajalno in kupili nekaj zavitkov vakuumsko pakiranih rezin pršuta. Moja britanska prijatelja sta se smejala. Da se nič ne čudita, da nas imajo za Balkance, sta mi rekla. Pozneje sem se srečal s pristojnimi pršutarne in jim vse razložil, vendar sem v njihovih očeh videl, da razmišljajo le, kaj neki se gre ta smrkavec. Spoznal sem, da iz te moke ne bo kruha, zato sem šel v trgovino, kupil za 500 evrov njihovih suhomesnatih izdelkov in jih poslal v Anglijo. Vendar se Joe in Dany nista pustila kar tako odgnati. Zanimalo ju je, kaj je v Sloveniji še takšnega, kar je pridelano na naraven način in ima svojo zgodbo, saj Britanci najprej kupijo zgodbo in šele potem izdelek. Sol, ki se pobira ročno, sem ustrelil kot iz topa, s sedemstoletno tradicijo. Bila sta navdušena.
Več si preberite v najnovejši številki revije Obrazi!
