Raziskovalna znanstvenica s Cambridgea si tako obupno želi zgubiti zmožnost hoje, da je pripravljena zdravniku plačati, da jo, no, pohabi.
Leta 2010 je menda našla zdravnika v tujini, ki je bil pripravljeni prerezati ishiadični in femoralni živec, a si ni mogla privoščiti 18.000 EUR vrednega posega. V zvezi s tem je dejala: »Morda si tega ne bom mogla nikoli privoščiti, vendar zagotovo vem, da če si bom lahko, tega ne bom obžalovala.«
Oseminpetdesetletnica iz Salt Lake Cityja v Utahu, ZDA, trpi za redko psihično motnjo, imenovano BIID ('Body Integrity Identity Disrorder'). Ljudje s tem stanjem ne sprejemajo ene ali več svojih okončin – po svoji volji tako postanejo amputiranci ali paraplegiki. Nekateri poznavalci menijo, da gre za nevrološko napako, zaradi katere možgani ne prepoznajo določenega dela telesa.
Tako Chloe nog ne dojema kot svojih in sanja, da bi bila paralizirana od pasu navzdol. »Nekaj v možganih mi pravi, da moje noge ne bi smele delovati,« pravi. »Čutiti jih se mi zdi narobe.«
Da je drugačna, je spoznala pri štirih letih, ko je obiskala teto Olivo, ki je morala po kolesarski nesreči nositi opornice. »Tudi sama sem jih hotela,« pravi. Pri devetih letih je stvari vzela v svoje roke in s kolesom zapeljala z dober meter visokega odra in pristala na vratu.
Od takrat naprej je Chloe svojo fantazijo živela skrivaj in se pretvarjala, da je nepokretna, ter plezala po drevesih in se udejstvovala v nevarnih športih, vse v želji, da si poškoduje noge. Podobno počne še danes: »Smučam, kolikor hitro morem, na čim bolj nevarnih pobočjih. Počnem, kar koli me lahko naredi nepokretno, saj to odpravlja tesnobo, ki mi jo povzroča BIID.«
Sprva je invalidski voziček uporabljala le skrivaj, sedaj pa v njem preživi večino časa. Kot pravi, se v njem počuti bolje. Kadar koli je v avtomobilu, fantazira o nesreči, v kateri se ne bi poškodoval nihče drug le njene noge. »Ko vozim, se mi v glavi porajajo nesreče, v katerih postanem paraplegik.«
