Prve omembe zdravljenja stekline segajo v medicino antične Grčije in srednjeveškega islama. Zaredila se je tudi v folklori in pozneje literaturi ter filmu, dokončno pa jo je ukrotil francoski utemeljitelj mikrobiologije Louis Pasteur.
Vendar se zdi, da obstaja le malo vidikov naše kulture, pri katerih virus ni igral vloge v kontekstu okužbe in preobrazbe. Tako bi bilo steklini mogoče pripisati navdih, če že ne povod za zgodovinsko najbolj trdovratne pošasti, ki so se obdržale do današnjih dni, ko jih popularizirajo sodobni mediji, ki služijo na račun prvinskega strahu. Govora je o vampirjih, volkodlakih in zombijih. Tako so domišljijo Evrope med petnajstim in osemnajstim stoletjem burile zgodbe o polljudeh – polzvereh, ki so svoje groteskno stanje prenašali na druge z ugrizi. Sloves stekline se je utelesil kot eden izmed najbolj temeljnih človeških strahov, saj preti mejam človeškosti kot take - torej kje se konča človek in začne žival. Ugriz tako simbolizira živalsko okužbo človeka, kateremu nato neizbežno sledi utelešenje iste bolezni. Nekakšno evolucijsko nazadovanje v nekaj nečloveškega – pena okrog ust, norost, izgubljena človečnost.
Grozljive povesti in mitologija so dolgotrajna simptomatika človeka, ki ga teži neustavljiv virus. Le poglejte si nabor filmov, ki igrajo v kinematografih; še bolj zgovoren je pretekli repertoar, na čelu s priljubljenim Somrakom, in seveda prihodnje napovedi filmov s to vsebino – zdi se, da zlata jama, ki jo predstavljajo vampirji, volkodlaki in zombiji, še lep čas ne bo presahnila.
