Še vedno se zna na široko zasmejati, še vedno je neizprosna do sebe, ko je treba delati. In tako kot je kazala in z nami delila svojo srečo, se ne skriva niti zdaj, ko ji ni lahko. Pa še to: Helena ostaja dama. V vseh položajih. Zato – kapo dol.
Spoštovana Helena, resda je abraham po navadi prelomnica v življenju, ampak ali se vam ne zdi, da ste šli v malo preveč radikalne spremembe ob svoji 50-letnici?
Mislite? Sicer imam zelo rada jubileje, sami veste, da sem številne v svoji bogati karieri praznovala prav z vami in s svojimi oboževalci. Tako kot sem takrat na odru odprla svoje srce, tako sem ga tudi zdaj. Splet časa in okoliščin je pač tak, da se je vse zgodilo nekako v istem času. Verjemite, da moja odločitev ni rezultat nemira, ki ga ženske doživljamo ob takšni prelomnici. Moja leta so moja zmaga in ponosno jih nosim.
Seveda sem se malo pošalila za začetek, da ne bova peljali intervjuja preveč resno – čeprav ločitev ni šala, sploh če so zraven tudi otroci. Ampak Kristijan je že velik fant, pred nekaj dnevi sta bila skupaj na valeti – upam, da je bil zraven tudi očka?
Sinova valeta je njegova osebna prelomnica v življenju. Pomembno je, da ga ob takšni priložnosti spremljajo tisti, ki mu v življenju veliko pomenijo.
Poročeni ste bili 17 let in najbrž ste se nekako navadili biti »v dvoje«: skupaj ste hodili na morje, na izlete, tudi na koncerte vas je Mitja dostikrat spremljal. Kako se boste navadili na »ednino« – ednino v postelji, za mizo, na izletu?
Ko s kom deliš življenje, je bistveno, da deliš vse. V skupnih interesih se razvijata povezanost in razumevanje do partnerja, ki je nujna za dober in dolgotrajen odnos. Včasih pa pride trenutek, ko se ta vez prelomi – in takrat je pomembna moč posameznika. Odnos ni samo dvojina, ampak je tudi sposobnost, da v tem ohraniš sebe. Jaz sem vedno kljub vsemu izrazito osebnostno rasla, zato vem, da mi ne bo hudega.
Upam tudi, da ne boste postali tipična slovenska cankarjanska mati in da Kristijana ne boste preveč navezali nase?
Kadar je življenjska pot posameznika takšna, kot je moja, ni nevarnosti za to. Vse moje izkušnje so me naučile, da ni nič večno in da se ljubezen najbolj zrcali v tem, kaj drugim dopuščaš, ne pa v tem, kaj jim omejuješ. Sem skrbna mati, to že, ampak v tem nikoli ne pretiravam.
Kako je Kristijan pravzaprav doživel in prenesel to, da se je njegov očka odselil iz skupnega domovanja?
To niso preproste stvari in veliko časa in energije bo potrebno, da se nekatere stvari postavijo na svoje mesto. Vendar morate razumeti, da je odnos otroka in staršev nekaj popolnoma drugega, kot je odnos med dvema posameznikoma.
Helena, kako se je zgodilo, da sta se z Mitjem začela odtujevati – zdi se mi, da sta vseeno preživela skupaj veliko časa, morda celo več kot kakšni drugi zakonski pari? On vas je spremljal na koncerte, prireditve, ni imel neke redne službe ... Tudi vi ste bili med tednom bolj doma, ob koncu tedna pa na nastopih.
To ni točka v času. To je dolgotrajen proces, ki resnično nima začetka. Ima pa konec. O tem ni dvoma. Seveda se trudiš, poskušaš spremeniti tok dogodkov, se boriš, se upiraš. Daš vse in še več. In če ti zadeve pač ne uspe spremeniti, potem moraš biti zvest sam sebi. In takrat moraš priznati poraz. Seveda boli, ampak roko na srce, če vztrajaš v odnosu, v katerem nisi več srečen, lahko to povzroči še veliko več bolečine.
Kako dolgo je trajala zakonska kriza, to odtujevanje, koliko časa ste trpeli in kdaj ste spoznali, da vajinemu zakonu ni rešitve?
Kot sem že povedala, je odtujevanje potovanje. Nikoli ne vemo, kdaj se resnično začne in kako se bo končalo. Moje potovanje je zdaj zaključeno.
Ste se poskušali pogovarjati, reševati zadeve med vama?
Želite vedeti, ali sem se predala brez boja? Seveda ne. Tisti, ki me poznajo, vedo, da ničesar ne prepuščam naključju, da sem povsem predana in osredotočena oseba. Vse te vrline so me vodile k temu, kjer sem danes. Moč posameznika je, da na koncu poti prizna poraze in zmage. Za vsemi stojim, ker so me izoblikovali v to, kar sem danes. Ponosna in močna ženska.
Ste bili žalostni, ko ste opazili, da ljubezen med vama ni več tako močna in goreča, kot je bila na začetku?
Treba je ločiti med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Če vam prva popolnoma spodnese trdna tla pod nogami, druga vztrajno in jasno gori ter bogati življenje. V obeh je treba uživati, ampak ni nujno, da trajata večno. Ljubezen moraš znati živeti in se je ne oklepati, ko spoznaš, da je plamen ugasnil. V življenju ne smemo nič objokovati. Pomembno je, da vemo, da smo ljubili in smo bili ljubljeni. Ter da smo dali vse od sebe.
Pa bi se dalo, če ne bi bili morda preveč zahtevni – do njega in do sebe –, še živeti skupaj, pod isto streho, čeprav z malo manj čustev in razumevanja?
V življenju sprejmemo veliko kompromisov. In prav je tako, saj moramo vedeti, da niso vse stvari preproste. Obenem pa mora človek poznati meje, do kod je pripravljen iti z vedenjem, da mora ostati zvest sam sebi. Vem, da se vse skupaj sliši kot neka čustvena enačba, ampak v resnici je to veliko več. Ko se rezultat ne izide več, takrat veš, da ni več poti nazaj.
Več vas čaka v zadnji številki revije Obrazi!
