Z laboratorijskimi eksperimenti so raziskovalci z univerze Stanford potrdili notranje delovanje morda nevarnih potresov, ki lahko prebijejo potresni zvočni zid.
Ti dogodki, znani kot superstrižni potresi, naj bi bili pogostejši, kot je veljalo v preteklosti, saj so znanstveniki tovrstne potrese pred tem preiskovali z uporabo plastike. Pomanjkanje eksperimentov v okolju pa naj bi tako omejevalo razumevanje teh pojavov v naravi.
V zadnji raziskavi so znanstveniki uporabili akustične senzorje, s katerimi so v laboratoriju analizirali dvesto mikropotresov v granitnih kamninah, s čimer so poustvarili pogoje, v kakršnih nastanejo resnični superstrižni potresi. To so pojavi, pri katerih se zemeljska skorja razpoka hitreje, kot lahko potujejo določeni seizmični valovi.
Ti lahko nato povzročijo močno tresenje, nesorazmerno z magnitudo potresa. Strižni valovi so sicer relativno počasni seizmični valovi, ki se čez površje premikajo kot morski valovi. To so valovi, ki jih je mogoče čutiti kot valeče in tresoče se gibanje po prvotnih sunkih navadnih potresov.
Prvotni sunek je val drugačne vrste, saj se obnaša kot tlačni valovi, podobni zvočnim. Pri superstrižnih potresih pa strižni valovi vzdolž prelomnic, ko se te odlomijo, nastajajo izredno hitro, hitreje kot normalno. Tako lahko strižni valovi dosežejo hitrosti tlačnih, pravijo raziskovalci.
V konkretnem primeru bi najprej nastopil oster tlačni val, namesto običajnih strižnih valov pa bi sledil superstrižni, ki bi tla stresel v smeri vzporedno s prelomnico, ki ga je ustvarili. Kmalu za tem bi sledil še drugi strižni val, ki pa bi deloval na pravilnih kotih glede na prelomnico.
To nenadno spreminjanje smeri bi bilo lahko usodno za marsikatero stavbo. K sreči so tovrstni potresi redki, najprimernejše lokacije pa so prelomnice, kot je tista Sv. Andreja v Kaliforniji. Dovolj bi bili lahko že potresi jakosti med šest in sedem, zaključujejo raziskovalci.
