Zanimivosti

Slovenski babici imata skupaj 206 let

Carmen Leban
21. 4. 2013, 11.02
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Pa naj še kdo reče, da v Gornjem Posočju ne živijo vztrajni in kleni ljudje. To gotovo dokazujeta pogumni dami, Julka in Darinka, ki sta na svet prijokali leta 1910.

Jaka Koren, Andrej Križ
Darinka in njena hči Cilka Repič.

Julka Lapanja iz Ponikev je 11. februarja dopolnila 103 leta, Darinka Kravanja pa bo 103. rojstni dan praznovala 15. avgusta. Kljub temu da jima v življenju ni bilo ravno z rožicami postlano, se ne pritožujeta, malo sta le zaskrbljeni, kam drvi današnji svet. Sicer pa zatrjujeta, da se nam še sanja ne, kaj pomeni kriza. Izkusili sta, kaj je lakota, trpljenje, vojna, a kljub temu nikoli nista obupali.

Živita vsaka na svojem koncu Gornjega Posočja in se niti ne poznata, a sta obe in vsaka na svoj način osamljeni. Pa ne zato, ker ne bi imeli družbe. Pogrešata namreč vrstnike, da bi se z njimi pogovarjali o dobrih starih časih.

Doma ostarelih nista niti videli, kaj šele da bi v njem bivali. Živita prav tam, kamor sta se primožili. Julka iz Cerkljanskega Čepleza na Ponikve, Darinka pa v Bovcu. Julka očeta ni poznala, saj je umrl, še preden se je rodila, Darinka svojega zelo dobro, saj jo je naučil družinskega posla. Julkin očim je imel gostilno, ona pa pravi pletilni stroj, ki ga je kupila v Italiji in s katerim je pletla nogavice, rokavice, kape, jopice, obleke, kombineže … Prav pletilni stroj pa je bil kriv, da je spoznala svojega bodočega moža. Darinka se je dobro znašla v domači trgovini, gostišču s prenočišči in pekarni. Pri 21 letih je kot prva ženska daleč naokrog naredila vozniški izpit in sedla za volan. Tu ni šlo za noben prestiž, ampak za nujo, saj so imeli doma pekarno in je bilo treba razvažati kruh. Prvo speljevanje se je sicer končalo v zidu, saj ji je inštruktor, pekovski vajenec, pozabil povedati, da je treba pri vzvratni vožnji prestaviti v »rikverc«. Tudi Darinka je moža spoznala tam, kjer je delala, v trgovini, kamor je sumljivo pogosto prihajal kupovat mortadelo.

Obe sta se za tiste čase poročili dokaj pozno, pri tridesetih. Julka je čakala fanta, ki je šel s trebuhom za kruhom, da bi zaslužil za poroko, a ji je očim kmalu povedal, da iz te moke ne bo kruha in naj raje sprejme prvo ponudbo, češ da je že v letih. Darinka pa se je štiri leta šolala pri nunah v samostanu v Gorici, pozneje pa še v Mariboru, kjer se je seznanila z osnovami knjigovodstva in ročnimi deli. Obe sta imeli le dva otroka, kar je bilo za tiste čase tudi precej pod povprečjem. Darinke se je 1. svetovna vojna močno dotaknila, saj ji je bilo komaj pet let, ko so morali kot begunci zapustiti domove. »Z vojaki smo šli peš čez Predel in na Koroško. Ne bom nikoli pozabila, kako so deklico, prav toliko staro kot jaz, vojaki posadili kar na voz, poln granat, in še danes se sprašujem, kaj bi bilo, če bi eksplodirale.« Julke na Cerkljanskem se je toliko bolj dotaknila druga svetovna vojna, ko so moža kmalu po poroki vpoklicali v italijansko vojsko. »Enkrat, in to v sedmem mesecu nosečnosti, sem ga obiskala v italijanskem Ogleju in takrat prvič in zadnjič v življenju, sicer le skozi okno vlaka videla morje.« Obe, tako Julka kot Darinka, sta že veliko let vdovi, a obe srečni, ker ju obkrožajo ljubeči otroci, vnuki in pravnuki. Kljub visoki starosti sta čili in zdravi in se odpravita tudi na sprehod in seveda v cerkev.

Jaka Koren, Andrej Križ
Julka se vsak dan odpravi na sprehod.
Nobena od njiju pa ne verjame, da je že tako stara. Obe sta radovedni in vedoželjni in ju zanima vse, razen politike. Kaj pa recept za dolgo življenje? Jesti preprosto domačo hrano, biti zmeren v alkoholu in daleč stran od cigaret. Obe poudarjata, da mora človek na življenje gledati optimistično, ne sme biti hudoben, nevoščljiv, pa da denar ni bistvo življenja. Darinka z dvema od pravnukov živi v isti hiši in se veliko ukvarja z njima. Uči ju stare pesmice tako v slovenščini kot tudi nemščini in italijanščini ter pripoveduje številne zgodbe iz svojega življenja. Bilo jih je veliko, med drugim je, denimo, spoznala legendarnega gorskega vodnika in pisatelja Juliusa Kugyja, hrani tudi njegov lastnoročni podpis. Obe pa seveda ne pozabita omeniti, da je treba tudi veliko moliti: zase, za svoje bližnje in vse tiste, ki po svetu trpijo.