Šlo naj bi za gromozansko povečevalno steklo v orbiti, ki bi sončne žarke usmerjalo na želene lokacije po svetu – z njim naj bi tako po želji uničili mesto ali pa zavreli del oceana.
Izvirna ideja pripada raketnemu znanstveniku Hermannu Oberthu. Domislil naj bi se je leta 1923, leta 1957 pa je še vedno bil prepričan, da bi njegova ideja lahko postala resničnost.
Gradnjo bi otvorila izstrelitev enega vesoljskega plovila brez posadke, ki bi v orbiti nato razvilo šest dolgih kablov z vrtenjem okoli svoje osi. Ti bi se raztezali čez 145 kilometrov. Sledili bi astronavti, ki bi kot pajki ustvarjali mrežo kot podlago za heksagonalne celice s premeri več kilometrov.
Vsaka izmed njih bi vsebovala premično krožno steklo iz natrijeve kovinske folije. Gradnja naj bi po Oberthovih ocenah trajala petnajst let, za ceno 2,3 milijarde evrov.
Za manevriranje bi uporabljali pritisk sočne svetlobe na obsežno površje, zavijali pa bi s pomočjo posameznih premičnih stekel. 12950 km² veliko povečevalno steklo naj bi na Zemlji ustvarilo 5180 km² veliko žgočo točko, katere toplota in svetloba ne bi bila višja, kot je ob ekvatorju.
Če pa bi bilo steklo še enkrat večje, bi bilo zmožno temperatur okrog 200°C.
