Nikoli si nisem predstavljal, da bom postal obseden s hrano. No, mogoče je beseda obseden premočna, je pa resnica, da sem gurman in najlepši in najboljši so občutki, ko lahko uživam ob vrhunski hrani in kozarcu izbranega vina. Čeprav sem srednji poznavalec vina, se le redko prepustim natakarju, da mi izbere 'tistega zame'.
Sem te 'sorte', da povsod iščem tistega 'svojega', ki mi je všeč in na katerega prisegam. Sem zato 'zapečkar'? Vzemite kakor želite, ampak ko imam čas in ko se odločim, da se odpravim v restavracijo, si ponavadi zaželim hrane in vina na katerega prisegam. Pa saj smo vsi takšni, ali pač ne? No, mogoče sem preveč razvajen, ker se vedno kuha po mojih željah, ampak hrana se mi zdi kot poroka, nihče te ne more prisiliti vanjo, ko pa je tista prava pa kričiš od veselja.
Definitivno vsi doživljamo hrano in enološko užitke po svoje, pa vendar nas vse, ki razmišljamo o hrani - več kot pa samo o obroku, ki zadovolji naše prehranske želje - združuje dejstvo, da smo zaljubljeni v hrano. Hrana je za nas izkustvo, popolna kombinacija užitka, družbe, časa, prostora, kuharja, natakarja, vina, pogrinjka, pribora, kozarca, jedilnega lista in še. Ko hrana ni samo kos mesa, ampak ima globlji pomeni. Ko je pomembna hrana in vse tisto okoli nje ja tudi kako je krožnik položen. Temu pravim odnos, in sicer do hrane in kulture prehranjevanja. Užitek v hrani je lahko nedovršen, le pravega je potrebno najti.