Ožičeni možganski vstavki so omogočili prenos zaznavnih in motoričnih signalov od ene podgane do druge, kar pomeni prvi možganski vmesnik, ki omogoča tovrstno komunikacijo. Najprej so raziskovalci podgani naučili, da pritisnejo na pravi vzvod, ko nad njim zasveti luč. Tako pridejo do požirka vode.
Nato pa so raziskovalci podgani dali v ločena oddelka. Možgane so jima povezali z nizom mikroelektrod, katerih premer je znašal eno stotino premera človeškega lasu. Te so bile vstavljene v del možganske skorje, ki procesira motorične informacije. Ena izmed podgan je služila kot šifrant, druga pa kot dešifrant. Prva je bila soočena z dvema stikaloma in lučjo. Ko je pritisnila na pravo stikalo, se je njena možganska aktivnost pretvorila v električno stimulacijo, ki je bila posredovana drugi podgani. Tudi ta se je morala odločiti med dvema stikaloma, le da brez svetlobnega signala. Če je hotela priti do vode, se je morala zanašati zgolj na informacije, ki jih je prejela od prve podgane. Druga podgana jih je uspešno dešifrirala v sedemdesetih poskusih od stotih. Četudi so bile informacije prenesene v realnem času, pa učni proces ni bil takojšen, ampak je trajal petinštirideset dni, eno uro dnevno. Vzpostavljen je bil tudi sistem povratnega učinka, saj šifrant ni dobil nagrade, če dešifrant ni pritisnil pravilnega vzvoda.
Postopek se je za uspešnega izkazal tudi na daljavo. Znanstveniki verjamejo, da se lahko ljudje tovrstne komunikacije nadejamo v roku nekaj desetletij. Dodajajo pa, da pridejo v poštev zgolj nevsiljive tehnologije, saj gre za izrazito etično vprašanje.
