Doris in Danijel Černe, ki je uveljavljen glasbenik in član skupine Terrafolk, sta skupaj že od študentskih let in v njiju je vedno tlela želja, da bi imela nadobudneža, s katerim bi delila svojo ljubezen. Čeprav se je mati narava z njima poigrala, nista obupala; odločila sta se za posvojitev. Danes desetletni An je kot sonček, ki je posijal ob pravem času in je v družino prinesel toliko topline, da jo je z besedami težko opisati. Novico, da imajo dečka zanju, so jima iz Makedonije sporočili prav na obletnico smrti Danijelove mame Ane in po babici sta ga tudi poimenovala. Družina pa so postali na Dorisin rojstni dan in to je bilo najlepše darilo, kar jih je kadarkoli prejela.
Čeprav je v Divači brila mrzla burja, mi je ob prizoru, ko nas je na vhodnih vratih sprejela vsa družinica, postalo toplo pri srcu. Še posebej se mi je milo storilo, ko sem se zazrla v desetletnega Ana, ki je pri šestih mesecih zavetišče za sirote v makedonski Bitoli zamenjal za topel dom z ljubečimi starši v Sloveniji. Njegove kot oglje črne in nagajive očke ti dajejo že na prvi pogled slutiti, da je srečen, da je našel tisto, za kar je bil še kot komaj rojen, nedolžen otrok oropan. Našel je starše, ki ga imajo radi in mu namenjajo veliko ljubezni, spodbujajo njegovo nadarjenost ter ga vzgajajo tako, da bo nekoč postal odgovorna odrasla osebnost. »Postopek za posvojitev je trajal devet mesecev, prav toliko kot mama nosi otroka smo bili v pričakovanju, le da porod ni bil boleč,« je bila duhovita Doris.
Pomeni nama vse na svetu
»Imel je srečo,« mi je ušlo, ko sem pomislila, koliko sirot je po različnih inštitucijah in koliko je otrok, ki nikoli ne bodo našli toplega doma ter ne bodo izkusili, kaj pomeni odraščati v ljubeči družini. A me je mama Doris hitro popravila: »Srečo sva imela midva z Danijelom, da nama je naklonila takšno veselje in v najino življenje pripeljala Ana, dečka, ki nama pomeni vse na svetu in naju neizmerno osrečuje. Vesela sva, da se zanj lahko razdajava in mu namenjava veliko ljubezni, ki nama jo vsak dan znova vrača.« To je povedala s takšno milino in tako globokimi občutki, da ni bilo več kaj dodati.
»Ko sva po desetih letih zakona poizvedovala, ali je na voljo kakšen otrok za posvojitev, nama je socialna delavka v Makedoniji povedala, da jih je veliko, a so vsi temnejše polti, jaz pa sem brez oklevanja rekla, da temnejše ko bo, več ljubezni bo deležen,« se je spominjala Doris in mi pojasnila, da sta se Danijelom pred pomembno odločitvijo o vsem temeljito pogovorila in pretehtala vse razloge. »Glede tega, da bova posvojila otroka iz Makedonije, nisva imela nobenih predsodkov. Nekaj let sva namreč kot prostovoljca delala v programu ministrstva za pravosodje in skrbela za mladoletne otroke, ki so se znašli v hujših prekrških. Takrat sva 13-letnega fanta iz Makedonije ob koncih tedna jemala s seboj domov in mu poskušala pričarati vsaj kanček družinskega življenja. V fazi posvojitve sva se zavedala, da bo deček z nekoliko temnejšo poltjo v novem okolju malo izstopal, in se odločila, da bova vso energijo usmerila v to, da bo normalno sprejet.«
Če bi šla v sirotišnico, bi pripeljala tri
»An je zelo nadarjen za jezike, v šoli ima dobre ocene, je perspektiven glasbenik, uspešen v športu, odkrit, komunikativen in dobrosrčen deček, ki se v družbi z vrstniki odlično znajde. Da bi dokazala, da Ana sprejemava takšnega, kakršen je, sem na svileno ruto, ki sem jo podarila socialni delavki, naslikala družino in otroka s temno poltjo. Pred posvojitvijo sem se o tem veliko pogovarjala tudi s prijateljico Metko, mamo glasbenice Tinkare Kovač, in ji tudi povedala, da je fantek nekoliko temnejše polti. Ko sem ga v Skopju prvič vzela v roke (še sreča, da ga nisva šla iskat v sirotišnico v Bitolo, saj bi najbrž domov pripeljala namesto enega tri dojenčke), sem Metki takoj poslala SMS Lep je in naš je,« je pripovedovala Doris z neverjetnim žarom v očeh. Ta je pričal le o enem: koliko ljubezni lahko premore človek.
Več preberite v tiskani Jani (št. 50, izid: 11.12.2012).
