»Res ni enostavno, če si povprečno 130 dni na leto od doma, rekord pa je bil 200 dni odsotnosti v enem letu. Na srečo je žena Staša vedela, kaj jo čaka, saj je spoznala glasbenika in kaj kmalu tudi moj tempo življenja. Sicer pa je tudi sama odraščala v glasbeni družini. Ni ji lahko, saj je za vse sama, kar zelo cenim. Ona je steber naše družine, jaz pa sem na neki način prevzel karierni del. Ne glede na vse pa se trudim, da kadar sem doma, se popolnoma posvetim otrokom. Skupne trenutke kar najbolj izkoristimo, otroke pa učiva, da je čar glasbe prav druženje. Zdi se mi, da grem vse težje od doma zdaj, ko so otroci že nekoliko zrasli in včasih tudi vprašajo, kdaj se vrnem. Zavedam se, da v neki meri zamujam njihovo otroštvo, leta pa hitro tečejo. Hčerka Vida, ki bo septembra dopolnila šest let, bo letos že prvošolka, pa čeprav se mi zdi, da je bila še včeraj majhna štručka. Zavedam se, da ne bom mogel iti na roditeljske sestanke pa tudi kakšno šolsko srečanje bom najbrž zamudil, a takšno je življenje nas glasbenikov. Čez dve leti pa bomo imeli drugo prvošolko, mlajšo hčerko Živo,« Sašo opiše, kako naporna zna biti profesionalna glasbena kariera, in obenem prizna, da je zdaj čisto drugače kot takrat, ko je bil še samski. »V mislih si vedno doma, razmišljaš, kako se imajo, kaj počneta hčerki. Zelo pa sem hvaležen, da je na voljo sodobna tehnologija, tako se lahko vsak dan slišimo pa tudi vidimo, si kaj povemo in hčerkama lahko zaželim lahko noč. Ne predstavljam si, kako je bilo staremu atu in drugim Avsenikom, ko so bili po več mesecev na poti, na nastopih v tujini in ločeni od svojih družin, takrat so bili še telefoni zelo redki.«
Prava glasbena družina
Sašo pravi, da se zaveda odgovornosti, ki jo nosi njegov priimek. »To sem spoznal šele zdaj, saj smo bili sprva le bolj ljubiteljski ansambel, a se je z leti vse spremenilo. Vesel sem, da so na naših koncertih različne generacije, in zavedamo se, da moramo ljudem približati čar Avsenikove glasbe in utrditi ljubezen do nje. Narediti moramo vse, da jih bodo tudi v prihodnje na priimek Avsenik vezali lepi spomini.« Ponosen je, da je eden izmed sedmih vnukov Slavka Avsenika in da je imel priložnost odraščati ob njem. »Mojemu staremu atu Slavku so želeli moji sošolci stisniti roko, jaz pa sem imel ta privilegij, da sem živel z njim. Ponosen sem, da je glasbo ustvarjal tudi za naš Ansambel Saša Avsenika. Kar toplo mi je pri srcu, ko na nastopih v tujini ljudje povedo, kako so oboževali Avsenike. Bili so res legende. Jaz sem prvič oblekel narodno nošo pred 15 leti in s svojimi muzikanti nastopil v oddaji Musikantenstadl v nemškem Passauu. V vsem tem času smo nastopili na več kot 2000 slovenskih, evropskih in svetovnih odrih.« Nabirajo se leta, nabirajo izkušnje in neizmerna ljubezen do Avsenikove glasbe. Sicer pa Sašo ni edini glasbenik v družini. »Tudi sestra Monika se je po dolgem omahovanju končno opogumila in stopila na oder. Sprva sta ustvarjala in nastopala z očetom Gregorjem, ki igra tudi v zasedbi Gašperji. Monika je tudi vokalistka v spremljevalnem bendu Jana Plestenjaka, pred kratkim pa je nastopila na festivalu Melodije morja in sonca. Ko je bila sprejeta na festival, sem bil neizmerno vesel, saj je stopila iz svojega območja udobja, kar je velik preboj na njeni karierni poti. Monika je bila namreč zelo nesamozavestna, celo na družinskih rojstnodnevnih praznovanjih ni želela peti. Ima izjemen vokal in vesel sem, da je našla tisto samozavest, da je nastopila kot solistka. To je bil zanjo velik korak.« Je pa Sašo zelo navdušen nad njihovo okrepitvijo Luko Seškom. »Njega je prinesla pandemija. Naš dolgoletni pevec se je odločil, da si poišče zanesljivo službo, tako da je šel svojo pot. Nato je Anže Langus Petrović, glasbenik in srčni izbranec moje sestre Monike, pripeljal Luko Seška. Takoj smo se ujeli, zavladala je posebna energija in odlično se razumemo.« Je pa Sašo omenil tudi koronske čase, ko je bil ves čas doma: »Moram priznati, da ni bilo enostavno, za oba z ženo je bilo to nekaj povsem novega, saj nisva bila vajena, da sva toliko skupaj. Sicer pa je življenje eno samo prilagajanje in moramo poskrbeti za to, da nam je lepo.«
