Očarljiva Lucija Selak je že peto leto pevka enega najbolj priljubljenih ansamblov pri nas, Ansambla Saše Avsenika, a kot pravi sama, je svojo glasbeno pot začela precej nenavadno. Že od mladih nog je imela stik z glasbo, najraje se spominja, kako je ob nedeljskih kosilih spremljala oddajo Pri Jožovcu z Natalijo. »Tam sem sama vedno mrmrala ob vsaki melodiji, tudi neznani. Takrat sem začela ugotavljati, da morda celo imam posluh. (smeh) Sicer pa se je moja glasbena pot začela s prvim Wernerjevim albumom in pesmijo Angel moj, saj so mojo izvedbo te pesmi morali poslušati starši in vsi sorodniki daleč in počez. Takrat je bil eden z neskončnega seznama poklicev, ki sem jih želela opravljati, tudi poklic pevke. A življenje me je najprej pripeljalo do poklica medicinske sestre in me šele pozneje čisto po naključju preusmerilo na glasbeno pot,« se spominja Lucija, ki se je že kot majhna deklica zaljubila v svetlo modro barvo frajtonarice. Znana je namreč tudi po tem, da odlično razteguje meh in na harmoniko igra kot prava virtuozinja. »V otroštvu mi je bilo predvsem všeč, ker sem bila edina deklica daleč naokoli, ki je igrala frajtonarico. Sploh ne razumem, kje sem našla takšno veselje, ko pa sem bila prav zaradi nje v osnovni šoli večkrat zasmehovana. Sicer sem imela že od nekdaj rada pozornost in s harmoniko sem bila še kako uspešna. (smeh) Pri naši hiši je vedno frajtonarica, kot je na Dolenjskem običaj,« pojasni.
V mladosti je občudovala glasbene ikone, kot so Michael Jackson, Celine Dion in Whitney Houston, kar je še dodatno oblikovalo njeno glasbeno pot, nato pa je nekega dne dobila usodni klic, ki ji je spremenil življenje. »Poklical me je Matic Plevel in pogovor začel z: 'Vadiš kaj? No, kar vadi, ker iščemo pevko.' Moj odgovor pa je bil: 'Si ti siguren? Ker jst bul taku pu dolensku pojem.«
In tako je pri 24 letih začela pisati zgodbo nove pevke Ansambla Saše Avsenika, kjer je hitro našla svoje mesto, s svojimi pevskimi sposobnostmi in izjemno karizmo pa je obogatila dinamiko skupine. »Dinamiko v ansamblu bi opisala z vsemi mogočimi barvami in ravno te nas peljejo naprej. Močno imam rada vsakega člana in vsak je zaslužen, da prilije k prijetnosti naše dinamike,« poudari Lucija, ki se tudi z Moniko Avsenik odlično razume. »Monika nas z očetom Gregorjem Avsenikom ob posebnih priložnostih spremlja na odru in v veselje mi je, kadar skupaj zapojeva. Lepo mi je, ko znava druga drugi popihati na dušico in se podpreti za še boljši nastop,« še razloži Lucija, ki pred nastopi nima posebnih ritualov, ima pa rutino. »Velikokrat z dlanjo objamem male amulete v desnem žepu narodne noše, ki so mi jih podarili moji najdražji. Ni pa uspeha brez trdega dela, zato ves čas skrbim zase in za svoj glas. Veliko dam na raznoliko in zdravo prehrano. Še kar verjamem, da me kmečka hrana gor drži, in tako si rada pripravljam vse, kar se pridela doma. No, rada sem tudi pocrkljana in mi prija, ko mi moji najdražji kaj dobrega skuhajo. Prav tako skrbim, da popijem ogromno vode. Doma redno izvajam raznolike vaje za svoje glasilke in odkrivam, kam me še lahko popeljejo. Edino težavo pa mi predstavlja spanec. Z njim se še kar vikava in nič ne kaže, da bova kaj kmalu na ti.« (smeh)
Skrite strasti
Kogar koli vprašate, kako bi opisal Lucijo Selak, vam bo začel naštevati presežnike, najbolj pa je znana po svoji odprtosti in veselju do življenja. »Če bi bila jaz oni, bi se verjetno kaj kmalu imela poln kufer. (smeh) Največ preglavic mi vedno predstavlja vprašanje, kako me vidijo drugi. Ne vem, kako me v resnici vidijo oni, a njihova bližina mi daje občutek, da jim morda le ne denem najslabše. (smeh) Rada sem direktna, veliko govorim, večinoma nepomembne stvari, in rada sem otročja. Moj oče se je s tem sicer že sprijaznil, a še vedno me rad opomni, da je čas, da odrastem. Ampak ne bom! Sicer pa bi sama kot svojo najzanimivejšo lastnost poudarila to, da se rada smejim v visokih frekvencah. Ter se rada objemam in sem objeta,« za Lady razkrije priljubljena pevka, ki kljub vsem nastopom in polnemu urniku najde čas zase in za svoje konjičke. »Prostega časa imam zelo malo, zato ga preživljam zelo različno. Tisto malo, kolikor ga je, večino porabim, da si operem oblačila in ponovno pripravim kovček za naslednjo glasbeno turnejo. Sicer pa sem v tem kratkem času, ko sem na svetu, odkrila že ogromno stvari, ki me veselijo in sproščajo. Le peščica izmed teh so gotovo skrb za kakovostno prehrano, obisk in sodelovanje z naravo, skrb do živali in soljudi, odkrivanje vseh vrst umetnosti … Veste, za vsako črko abecede bi lahko poiskala vsaj eno skrito strast, ki me veseli. In po večini so nenavadne. Če bi vprašali moje fante iz ansambla, sem prepričana, da bi glede tega izstrelili odgovor namesto mene. Ena mojih obsedenosti je stiskanje mozoljev. Brez skrbi, fantov ne nadlegujem, ker mi ne pustijo. Druga dokaj čudna strast pa je, da rada poslušam ljudi, kadar molčijo. Tako jih najbolje prepoznam. Nekaj, kar me od vsega najbolj odmakne od realnosti, pa je gotovo zapisovanje mojih misli in pesmi. Tako se rada odmaknem na kakšen hribček ali streho naše zidanice, kjer je popoln mir in mi poje le narava. Tako se je zapolnilo že kar nekaj listov papirja,« še razkrije očarljiva Dolenjka.
Njene največje sanje so ustvariti svojo celico zaupanja in ljubezni ter nekaj, kar bo pripomoglo k boljšemu jutri. »Rada bi pustila za sabo nekaj, s čimer bi morda pripomogla, da bi se svet še lepše vrtel naprej. A tako, kot imam želje in cilje, imam tudi strahove. Teh je ogromno v mojem življenju, a sem dovolj čudna, da se jih rada lotim premagovati. Ko neko stvar usvojim, se počutim tako zelo živa. Največji, ki še čaka, je gotovo strah pred kačami,« priznava pevka, ki, kadar je pod stresom, diha – osredotočeno, dokler se ne umiri.
A ker nihče ni zares popoln, nam Lucija razkrije tudi svojo šibkost. »Pri meni je to gotovo nezaupanje, ki mu pripisujem največ doživetih manj lepih občutkov. Posledično težje verjamem lepim stvarem, ki so mi morda iskreno namenjene. Protiutež temu pa je moja najmočnejša lastnost – moja trma. Ta mi riše vse mogoče barve v življenju. Tudi jeseni mi bo trma krojila usodo. Priznam, sem precej lena in ne dovolj vztrajna, kar zadeva šport. Rada pa se gibljem in skrbim za dobro počutje. Vendar bom to morala spremeniti, ker sem se prijavila na ljubljanski polmaraton, ki bo potekal oktobra. Če ne drugače, ga bom pretekla iz trme,« v smehu priznava pevka Ansambla Saše Avsenika, ki nam še zaupa, kako usklajuje svoje osebno življenje s profesionalnimi obveznostmi in nastopi. »Tako, da to dvoje strogo ločujem. Uživam v svojem delu in na glas priznam, da imam najboljši možni poklic, ki bi si ga lahko želela. A to je idila, ki nima trdnih temeljev – zame. Še vedno me najbolj osrečuje zavedanje, da sem sama še vedno tista mala Lucija, ki gre domov, obuje škornje in skida pri zajčkih. In da me imajo zares radi tisti, ki me poznajo globoko v srce. Ne le kadar se nasmejim na odru in ker sem del pomembnega ansambla.«
